Kitajski vzpon k bogastvu se je začel po obračunu z bando štirih

V Slovenijo prihaja 150-članska kitajska gospodarska delegacija. 1,3-milijardna Kitajska je najbolj številčna država na svetu, lani je po podatkih Svetovne banke njen bruto domači proizvod (BDP) znašal 7,4 bilijona evrov. Kitajsko gospodarstvo je drugo največje na svetu Pred Kitajsko so samo še ZDA, ki so imele BDP 13,4 bilijona evrov. Po napovedih naj bi Kitajska v prihodnjih letih – po nekaterih ocenah do leta 2025 – prehitela ZDA in postala najmočnejše gospodarstvo na svetu.

Če pri izračunu BDP upoštevamo tudi primerjavo kupne moči, je Kitajska še bližje ZDA. Po podatkih Svetovne banke je lani kitajski BDP, ki upošteva primerjavo kupne moči, znašal 12,7 bilijona evrov oziroma le 700 milijard manj kot ZDA.

Še leta 1820 je bila Kitajska najmočnejše gospodarstvo na svetu Če oziroma ko bo Kitajska postala najmočnejše gospodarstvo na svetu, to ne bo prvič v njeni zgodovini. Vse do industrializacije je imela namreč najmočnejše gospodarstvo na svetu.

Po izračunih britanskega ekonomista Angusa Maddisona je imela Kitajska leta 1820 BDP v višini 228,6 milijarde ameriških dolarjev (izračunano v vrednosti dolarja iz leta 1990), svetovni BDP pa je bil 694,6 milijarde dolarjev. Maddison je pri izračunih upošteval primerjavo kupne moči (pri podatkih o BDP med letoma 1820 in 1973, ki jih v tem članku povzemam po Maddisonu, namenoma ne pretvarjam ameriških dolarjev v evre, op. p.).

Zahod z industrializacijo prehiti Kitajsko Kitajska je torej proizvedla kar tretjino svetovnega BDP in je bila z naskokom največja gospodarska sila. Toda ne več za dolgo. Zahodne države na čelu z Veliko Britanijo, ZDA in Nemčijo so se pospešeno industrializirale in postajale vse bogatejše, Kitajska s svojo okostenelo zbirokratizirano družbo, ki so ji vladali uradniki mandarini (njihov filozofski ideal je bil Konfucij), pa je vse bolj zaostajala.

Leta 1913 je imela tako Kitajska BDP 241,4 milijarde dolarjev, svetovni pa je bil 2.733 milijard oziroma je kitajski BDP znašal manj kot desetino svetovnega. Kitajska pa je še bolj drsela navzdol, še zlasti v času vojne z Japonsko in po zmagi komunistov leta 1949.

Leta 1950 je Kitajski BDP znašal manj kot pet odstotkov svetovnega BDP Leta 1950 je kitajski BDP znašal 254 milijard dolarjev, svetovni pa 5.332 milijard dolarjev. Kitajski BDP je torej znašal manj kot pet odstotkov svetovnega.

Do leta 1973 se je malce zvišal, a je še ostajal pod petimi odstotki: kitajski BDP je bil 793,4 milijarde dolarjev, svetovni pa 16.023 milijard. Če upoštevamo podatke Svetovne banke, pa je kitajski BDP lani znašal slabih 16 odstotkov svetovnega BDP (upoštevana primerjava kupne moči).

Po Maovi smrti pridejo na oblast reformisti Kje je bila točka preobrata, po kateri se je kitajski padec končal? Kitajska pot navzgor se je začela po smrti njenega komunističnega voditelja Mao Zedonga septembra 1976, ko je na oblast prišel reformist Deng Xiaoping.

Ta je leta 1981 obračunal tudi s tako imenovano bando štirih, ki so jo sestavljali zadnja Maova žena Jiang Qing in njeni trije tesni sodelavci. Četverica je bila obsojena na zaporne kazni, Deng pa je postopoma začel odpravljati maoistično politiko in uvajati protržne oziroma kapitalistične reforme.

Kitajske protržne reforme V prvi fazi so dekolektivizirali kmetijstvo, dovolili tuja vlaganja (najprej na točno določenih območjih) in svobodo podjetništva za kitajske državljane. Državna podjetja so še naprej ostala zaščitena.

V drugi fazi – konec 80. in začetku 90. let prejšnjega stoletja – so se začele deregulacija, odprava protekcionizma in privatizacija, čeprav so ključne gospodarske panoge še ostale v rokah države. Kitajska je v nekaj desetletjih postala delavnica sveta.

Kitajska – socialistično pročelje, za katerim partija uveljavlja kapitalizem Dolgo časa je bila oznaka Made in China sopomenka za ceneno in nekakovostno blago, toda zdaj so Kitajci vse uspešnejši tudi pri izdelavi kakovostnih izdelkov.

Kitajska uradno še vedno ostaja socialistična država, dejansko pa je popolnoma vključena v kapitalistični svetovni sistem. Od komunizma je ostala samo še partijska diktatura. Ta je svoje zobe pokazala leta 1989, ko je krvavo zatrla študentske proteste na pekinškem Trgu nebeškega miru.

Južnokorejski vzgled Kitajska se je pri svojih reformah zgledovala po svojih daljnovzhodnih sosedah. Tako kot Japonska in Južna Koreja se je usmerila v izvozno usmerjeno gospodarstvo. Kitajski model zlitja partijske diktature in kapitalističnega gospodarstva je še najbolj podoben južnokorejskemu modelu.

Tudi Južna Koreja je bila dolgo časa diktatura (ne komunistična, ampak vojaška, desno usmerjena diktatura), ki je na noge postavila dinamično gospodarstvo, ki zdaj slovi po avtomobilih in še zlasti izdelkih zabavne elektronike.

Omejevanje rasti prebivalstva Podobno kot Južna Koreja je tudi Kitajska načrtno omejevala rast prebivalstva (politika enega otroka), da je prebivalstvo povlekla iz najhujše revščine. Povprečni Kitajec sicer še vedno ni bogat, če ga primerjamo s prebivalci bogatejših držav.

Kljub temu da je Kitajska drugo največje gospodarstvo na svetu (zahvaljujoč se zlasti njeni številnosti), je BDP na prebivalca še vedno nizek. Po podatkih Svetovne banke je bila BDP na prebivalca, ki upošteva primerjavo kupne moči, leta 2013 dobrih 9.500 evrov, kar zadostuje za 84. mesto na svetu. Za primerjavo: slovenski BDP na prebivalca je bil lani 22.640 evrov oziroma 2,4-krat večji kot kitajski.

Povprečni Kitajec še vedno precej revnejši od povprečnega Američana Lanski kitajski BDP je štirikrat manjši kot je bil BDP na prebivalca v ZDA (42.514 evrov). A to je še vedno velikanski skok od leta 1950, ko je bil ameriški BDP na prebivalca po Maddisonovih izračunih kar 21-krat višji od kitajskega.

Še leta 1973 je bil kitajski BDP na prebivalca 20-krat nižji od ameriškega. No, tudi leta 1820, ko je bila Kitajska najmočnejše gospodarstvo na svetu, je bil njen BDP na prebivalca (če preračunamo, je znašal 600 dolarjev) trikrat nižji od nizozemskega, ki je bil takrat najvišji na svetu (1.838 dolarjev), leta 1913 pa je bil kitajski BDP na prebivalca 9,6-krat nižji od ameriškega, ki je bil takrat najvišji na svetu.