Četrtek, 9. 11. 2023, 22.15
5 mesecev, 2 tedna
OD NAŠIH POROČEVALK IZ UKRAJINE
Osebne zgodbe beguncev: "Ko življenje spraviš v eno torbo" #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,57
Za nama je najtežji dan doslej. V mestu Vasilkiv sva obiskali Karitasov center za begunce in se srečali z ljudmi, predvsem z vzhoda Ukrajine, ki so preživeli grozodejstva, izgubili bližnje in ostali brez doma. Sprejeli so naju z nasmeškom na obrazu, a so kaj kmalu začele teči solze. Tudi nama. Vsak od njih nama je zaupal svojo ganljivo zgodbo.
V mestu Vasilkiv, na desni strani Kijeva, stoji Karitasov center za begunce. Pred vojno je bil kompleks z nekaj objekti mišljen za varno hišo, kamor se lahko zatečejo mame z otroki. Ko se je začela vojna, pa so tukaj zatočišče našli begunci. V hiši jih trenutno biva okoli dvajset, a se število neprestano menja, saj se nekateri odselijo in pridejo novi.
Karitasov begunski center v Vasilkivu
Čeprav so preživeli grozljive stvari, so se nama ob prihodu nasmehnili, naju sprejeli odprtih rok in nama postregli s kavo. Vsi skupaj smo se usedli v dnevno sobo in se začeli pogovarjati. Zelo težko mi je bilo začeti, a sem vedela in čutila, da moram. Zato sva tu, da iz prve roke izveva, kaj se je dogajalo. Najprej je spregovoril Volodimir iz Kostjantinivke, ki je v centru skupaj s svojo nosečo ženo Viktorio in enoletnim sinom Vladislavom.
"24. februarja, ko se je začela vojna, je moja žena bila doma v Kostjantinivki v Doneški regiji. Jaz takrat nisem bil tam, bil sem v službi. Takoj, ko se je začelo, sem šel do nje. Takrat je bila noseča s prvim sinom. Kar se da hitro sem spakiral vse, kar smo imeli, in odšli smo v Kijev. Zdaj smo tu na varnem. V roku enega meseca se nama bo rodil drugi otrok."
Svojo zgodbo nama je želela zaupati tudi osnovnošolska deklica, ki je v centru povsem sama, brez staršev. "Rojena sem bila v Donecku, leta 2013 smo se preselili v Bahmut," je začela pripovedovati, nato pa se je zlomila in stisnila k sostanovalki. Ta prizor je bil tako pretresljiv. Prostor je bil za nekaj minut napolnjen s tišino, po licih pa so tekle solze.
Bolečina je prevelika, da bi spregovorila.
Tišino je prekinila naslednja žalostna zgodba, povedala jo je 74-letna Nadja Petrivna, ki je v centru skupaj s svojim 77-letnim možem Vitalijem Vlasovjehom.
"Prišla sva iz Severodonecka. Vse je bilo zaminirano. Čeprav je bilo nevarno, sva se usedla na vlak in se odpeljala v Lvov. Spali smo v šoli, na tleh. Nikjer ni bilo prostora, vse je bilo polno ljudi. Po šestih mesecih so nam povedali, da moramo zapustiti šolo. Potem so naju sprejeli v tem centru. Najina hiša je uničena. Imava skoraj osemdeset let in ostala sva brez doma. Pri teh letih sva ostala brez vsega. Ne veva, kakšna bo najina prihodnost. Najin vnuk je bil ubit na začetku vojne. Imel je komaj 27 let. Območje, kjer je naša hiša, je okupirano. Tam je ostal samo najin sin in ne moremo vzpostaviti stikov z njim. Tam ni nobene povezave. Želiva iti nazaj domov, želiva si, da se vojna konča. Ko bo območje osvobojeno, bi šla nazaj."
V Karitasovem centru je zatočišče našla tudi 34-letna Katja iz Nikopola. Z njo sta hčerki, petletna Nikol in šestletna Arina.
"Me smo prišle iz Nikopola. Trenutno tam potekajo napadi. Ko se je začelo, mi je mama dejala, naj vzamem otroka in grem. Zelo me skrbi za svojo mamo, očeta in sestro, ki so ostali v Nikopolu. Trenutno živijo v zaklonišču in so na varnem. Z možem sva se ločila že pred vojno. Samo enkrat me je poklical in vprašal, ali smo žive. To je bilo vse. Nikoli mi ni pomagal. Moji deklici sta tukaj srečni, ampak jaz se želim vrniti. Tam sem doma. Tam so moji, pa moj maček in pes. Imamo hišo, v kateri ni vode in ne elektrike. Vodo zajemamo iz vodnjaka. Skrbi me za prihodnost mojih deklic. Vse, kar si želim, je, da se vojna konča."
Ko je Katja končala pripoved, se je oglasila tudi njena hčerka, ki jo je med pogovorom imela v naročju. Nisem je razumela, kaj je dejala, zato sem vprašala prevajalko. "Deklica pravi, da si želi punčko," je prevedla. Samo predstavljate si lahko, kako naju je zabolelo, ko sva slišali te besede.
Medtem ko si slovenski otroci želijo točno določeno vrsto igrače, si deklica iz centra iz mesta Nikopol želi le punčko, katerokoli punčko.
Svojo zgodbo je želela povedati tudi 45-letna Halja iz Hersona. Pogovora ni mogla začeti, vlile so se ji solze. Vprašam jo, ali je tukaj sama.
"Ne, tukaj sem z dvema sinovoma, sedemnajstletnim Oleksijem in devetletnim Kostantinom. Sem smo prišli letos poleti. Moja starša, hčerka in enoletni vnuk so ostali v Hersonu, druga hčerka v Bahmutu, moj mož in mož moje hčere pa so na fronti. Leva polovica Hersona je okupirana. Pogovarjamo se prek aplikacije Telegram, vendar samo prek sporočil. Klicati si ne upamo. Jokala in jokala sem, ko sem po več mesecih slišala glas svoje hčerke. Edina možnost priti nazaj domov je skozi Zaporožje, drugod ni poti, ampak tudi to je nevarno."
Zadnja sta spregovorila Tatjana in Valerij, mož in žena iz Gostomela, ki sta v Vasilkivu skupaj s svojim mlajšim sinom, starejši pa študira Kijevu. Čeprav sta tudi onadva izgubila dom, sta zelo pozitivna in motivirata preostale, hkrati pa sta tudi voditelja te skupnosti. Že pred vojno sta namreč organizirala projekt varne hiše za ženske in otroke. Ko se je začela vojna, sta projekt nadaljevala, vendar v drugačno smer. Sprejemala in pomagala sta ljudem, ki so izgubili domove. Za svoje požrtvovanje in prostovoljno delo sta od vojske prejela več nagrad in pohval. Celotno idejo centra za begunce si lahko ogledate v zgornjem videoposnetku.
"V Gostomelu smo živeli poleg letališča, sedem minut stran. V bližini je bilo vojaško oporišče in to je bil razlog, da so Rusi hoteli napasti to območje. Zbudili smo se, ko smo slišali zvoke pokov. Zjutraj je okoli krožilo petnajst letal, ki so napadala letališče. Medtem ko so krožili po zraku, sem spakirala nujne stvari, sinova pa sta se ta čas skrivala pod posteljo. Zelo sta jokala in bila prestrašena. Odpravili smo se proti Kijevu, a sem na poti ugotovila, da nimam dovolj goriva, da bi prišla do tod. Edina možnost je bila, da se vrnem v Gostomel ali pa poskusim priti do Vasilkiva. To nam je na srečo uspelo. Tudi ko smo prišli sem v center v Vasilkiv, so napadali, bili so zračni boji med ukrajinskimi in ruskimi silami. Z nami so bili na začetku tukaj še drugi ljudje, ki so pobegnili iz Buče in Gostomela. 27. februarja se nam je pridružil tudi moj mož in povedal, da je naša hiša v Gostomelu uničena. Da smo se počutili kolikor toliko varne, smo izmenjaje spremljali situacijo in stražili. Vsak je bil buden nekaj ur in spremljal, nato smo se zamenjali. Kmalu smo spoznali, da tudi tukaj ni varno in da se moramo umakniti. To je bilo zelo težko, saj ni bilo ene poti, po kateri bi bilo mogoče varno zapustiti kraj. Šli smo po nevarni poti, vendar nam je uspelo. Moški so odšli v drug kraj, vendar so ostali v Ukrajini, saj jim prehod čez mejo ni dovoljen, ženske in otroci, bilo nas je okoli 15, pa smo odšli na Poljsko. Potovali smo 44 ur. V dveh tednih sem organizirala humanitarno pomoč in se vrnila v Ukrajino. Čutila sem, da se moram vrniti in pomagati. Moj mož se je vrnil v Vasilkiv in tam uredil vse, da smo lahko začeli sprejemati begunce. Takrat je bilo tukaj že varnejše, Rusov ni bilo več. Največ nas je bilo istočasno v hiši 35. Do prvega marca letos smo živeli samo v kleti in prvem nadstropju, s kartoni smo zagrnili okna, da ne bi videli luči. V drugo nadstropje si nismo upali, ker bi nas lahko opazili."
Potem ko so končali pripovedi, so nama stanovalci centra pokazali še svoje sobice in prostore za druženje. Kljub vsemu so se nasmejali in z navdušenjem ter ponosom kazali krasen vrt, kjer so si poleti pridelali zelenjavo in imeli piknik.
"Veseli smo, da sta prišli. To zelo pomaga. Zavedamo se, da smo na varnem in da je nekaterim še težje," je dejala Katja. Vsi si želijo le, da se vojna konča in da se vrnejo domov. "Tam smo doma," je bilo slišati iz njihovih ust, Tatjana pa je zaključila: "Ko si begunec, ugotoviš, da lahko vse življenje spraviš v eno torbo."
Povabili so naju v svoj dnevni prostor in izpovedali svoje osebne zgodbe.
Ko smo se usedli, smo se nekaj časa le nemo opazovali.
"Tukaj imam čas, zato imamo tako lepo urejen vrt. Doma si za take stvari nismo vzeli časa," je dejala Tatjana.
