Petek, 17. 11. 2023, 20.08
5 mesecev, 1 teden
Francija: Dovolj je bilo pokolov, poslali bomo vojsko na Bližnji vzhod
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,33
Francoski ekspedicijski korpus, ki ga je vodil general Beaufort d'Hautpoul, je 16. avgusta 1860 pristal v Bejrutu, da bi zaščitil kristjane.
Bližnji vzhod je zlasti zaradi izraelsko-arabskega spora že dolgo sod smodnika. A Sveta dežela, kot je tudi ime deželi med Sredozemljem in reko Jordan, je bila jabolko spora že pred nekaj stoletji. Sredi 19. stoletja je zaradi nje izbruhnila Krimska vojna. Leta 1860 pa so v Levantu izbruhnili spopadi med kristjani ter Druzi in muslimani. Kristjanom je prišla na pomoč francoska vojska.
Od 7. oktobra letos se je izraelsko-palestinski spor spet razplamtel v vojno. Vojna na Bližnjem vzhodu je celo zasenčila vojno v Ukrajini, ki je izbruhnila februarja lani. Zanimivo je, da sta bila ta dva konca sveta v ospredju pozornosti tudi sredi 19. stoletja.
Francosko-ruski boj za prevlado nad bazilikama
Takrat so za nadzor nad krščanskimi svetimi kraji v Palestini (bazilika Jezusovega rojstva v Betlehemu in bazilika Božjega groba v Jeruzalemu), ki je bila del Otomanskega cesarstva, tekmovali katoliki in pravoslavni kristjani, ki jih je podpirala Rusija. Po letu 1774, ko je Rusija porazila Otomane, so imeli glavno besedo glede nadzora nad svetimi krščanskimi kraji v Palestini pravoslavni kristjani.
To se je spremenilo, ko je leta 1848 Franciji zavladal Ludvik Napoleon (od leta 1852 cesar Napoleon III.), nečak Napoleona Bonaparteja. Leta 1851 so Francozi Otomanskemu cesarstvu zagrozili z vojno, če ne bodo imeli katoliki nadzor na bazilikama. Novembra 1852 je Otomansko cesarstvo privolilo francoski zahtevi.
Rusija napade Otomansko cesarstvo
To je razkurilo ruskega carja Nikolaja, čigar zunanja politika je imela v ospredju boj za interese pravoslavnih kristjanov. Zanj je bila Sveta dežela le podaljšek Svete Rusije, Rusija je v Sveto deželo pošiljala tudi največ romarjev, piše britanski zgodovinar Orlando Figes v Zgodbi o Rusiji (Story of Russia). Car Nikolaj začel groziti Otomanskemu cesarstvu, ki pa mu ni popustilo, saj je imelo podporo Britancev, ki so se bali ruske ekspanzije.
Rusko uničenje otomanske flote v bitki pri Sinopu 30. novembra 1853.
Junija 1853 je car zato poslal rusko vojsko v Moldavijo in Vlaško, ki sta bili pod otomansko nadoblastjo. Ruske enote so tudi prodirale proti Istanbulu. Zdaj so vojno proti Rusiji vstopili Britanci, ker so menili, da Rusija ogroža britanska načela (svoboda, prosta trgovina in civilizacija) in britanske interese, zlasti v Indiji.
Krimska vojna
Britancem so se hitro pridružili Francozi. Začel se je napad na rusko oporišče Sevastapol na Krimskem polotoku, da bi prisilili Rusijo v umik čet iz Vlaške in Moldavije. To je bil začetek krvave Krimske vojne, ki je trajala do leta 1856 in se je končala s hudim ruskim porazom.
Pokoli kristjanov v Libanonu in Siriji
Francija je v Levant (del Bližnjega vzhoda ob Sredozemskem morju, katere južni del je Sveta dežela) znova posegla leta 1860, ko so v Libanonu izbruhnili spopadi med maronitskimi kristjani in Druzi, ki so jim priskočili na pomoč muslimani.
Ruševine krščanske četrti v Damasku leta 1860 po pokolu nad kristjani.
Tehtnica se je kmalu prevesila na stran zadnjih, ki so imeli podporo otomanske oblasti. Začeli so se pokoli kristjanov, v Damasku naj bi jih pobili več tisoč.
Francija pošlje vojsko v Levant
Na stran preganjanih kristjanov se je postavila Francija, ki je Otomanskemu cesarstvu zagrozila z vojaškim posredovanjem. Otomansko cesarstvo je popustilo in 3. avgusta 1860 privolilo v pošiljanje do 12 tisoč evropskih vojakov, da ponovno vzpostavijo red.
Libanonsko mestece Zahle je bilo leta 1860 prizorišče hudih spopadov med Druzi in kristjani. Zmagali so Druzi.
Ta sporazum je bil formaliziran v konvenciji 5. septembra 1860 z Avstrijo, Veliko Britanijo, Francijo, Prusijo in Rusijo. Glavni del evropskih čet je prispevala Francija, francoski častnik je bil tudi poveljnik evropskih sil. Francoske enote so na območju Libanona in Sirije ostale do junija 1861.
