Sreda, 12. 7. 2017, 18.09
7 let, 1 mesec
ANALIZA
O čem se dogovarjati s Hrvati? O ničemer, saj smo že skoraj vse izgubili.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
19
Če bi morali prvo srečanje slovenskega predsednika vlade Mira Cerarja in njegovega hrvaškega kolega Andreja Plenkovića opisati v nogometnem žargonu, bi šlo za tekmo, ki se je končala z 0:0, na njej pa gledalci niso videli nobene priložnosti za zadetek.
Četudi je Cerar v prvih trenutkih deloval vidno nervozno, je pozneje večkrat ponovil tisto, česar Plenković vedno znova ni želel slišati – da se bo Slovenija s Hrvaško glede meje pogovarjala izključno o tem, kako je mogoče sodbo arbitražnega sodišča izvršiti v praksi.
Plenković ni dobil, po kar je prišel
Medtem je Plenković govoril o "dveh zrelih, prijateljskih državah", ki morata vse spore reševati v dialogu. Obisk v Ljubljani je videl kot priložnost za "določitev pristopa, dinamike in okvira pogovorov". Čakal je na najmanjše znamenje, da je Cerar pripravljen pogovore začeti na novo, ki bi ga lahko zmagovito oznanil v Bruslju in drugih evropskih prestolnicah.
A ga ni dobil. Novo priložnost bo Plenković tako iskal v Zagrebu, kamor je Cerarja povabil septembra.
Preberite še:
Kakšna je odločitev o slovensko-hrvaški meji
Arbitraža – popravni izpit, na katerem slovenska politika ne sme (več) pasti
Kakšna bo hrvaška taktika
Plenković je ob obisku v Ljubljani razkril, kakšna bo hrvaška taktika "mehčanja" arbitražne sodbe v prihodnjih mesecih. Sloveniji ponuja dvoje:
- dvostranske pogovore o meji z iskanjem rešitve, ki bi jo državi ponudili evropski komisiji, in
- paketno, po Plenkoviću "katalogno" reševanje vseh odprtih vprašanj. Torej ne le meje na kopnem in morju, ampak vseh tožb, povezanih z Ljubljansko banko (LB), ekološko-ribolovne cone, bodeče žice na meji …
To je s stališča Zagreba logično. V izjavi o "rešitvi, ki bi jo državi ponudili Evropski komisiji", se skriva jasna namera prebiti precej močan blok diplomatskih pritiskov na Hrvaško, ki je v EU z izjemo Poljske pri izogibanju sodbe arbitražnega sodišča ni podprla nobena od večjih članic.
Arbitražno sodišče je konec junija v Haagu objavilo dolgo pričakovano razsodbo ter določilo mejo med Slovenijo in Hrvaško na kopnem in morju.
Dvostranski pogovori – kupovanje časa
Tudi v preostalih željah se za Slovenijo skriva več pasti. Vztrajanje pri dvostranskem reševanju vprašanja meje je tako zelo verjetno namenjeno kupovanju časa – pogajanjem, ki se ne smejo razplesti z dogovorom.
O tem, kako si Hrvaška verjetno predstavlja dvostransko reševanje sporov, na primer dovolj pove zgodba s Srbijo, kjer je spornih deset tisoč hektarjev zemljišč na obeh bregovih meje ob Donavi in dva rečna otoka. Na kratko: Srbija vztraja, da je mejo leta 1945 določil zakon o ustanovitvi avtonomne pokrajine Vojvodina, Hrvaška pa vztraja pri katastru iz časa Avstro-Ogrske.
V 16 letih, odkar sta Srbija in Hrvaška ustanovili meddržavno diplomatsko komisijo, se je ta sestala devetkrat. Nazadnje leta 2011. Delo komisije je zaustavilo pogosto menjavanje vlad in vključevanje Hrvaške v EU.
Preberite še:
Čudež Andreja Plenkovića: kaj čaka Slovenijo
Kaj dela Slovenija, ko jo Hrvaška premika po šahovnici
Paketno reševanje – deset let pozneje
Tudi paketno reševanje je pot, ki po kateri sta Slovenija in Hrvaška že skušala hoditi. Prav o takšnem reševanju sporov sta se namreč leta 2007 na Bledu dogovorila slovenski predsednik vlade Janez Janša in hrvaški premier Ivo Sanader.
Epilog je znan: Slovenija je sama pomagala pokopati sporazum Drnovšek - Račan, večina sporov iz takratnega paketa pa je odprta še danes. Ekološko-ribolovno cono naj bi Hrvaška razglasila v prihodnjih mesecih. Vprašanje odlagališča jedrskih odpadkov je nerešeno, prav tako tudi avtocestne povezave največjega hrvaškega pristanišča Reka z zahodno Evropo. Glede banke pa je na sodiščih več tožb:
-
Nekdanji hrvaški premier Ivo Sanader na obisku pri takratnemu predsedniku slovenske vlade Janezu Janši leta 2007.
Slovenija pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu od Hrvaške zahteva plačilo najmanj 360 milijonov evrov odškodnine zaradi domnevnih kršitev v sodnih postopkih, ki jih je LB sprožila proti svojim dolžnikom, hrvaškim podjetjem. Tožbe je vložila, ker je lovila polletni rok od odločitve hrvaškega ustavnega sodišča, da LB ni aktivno legitimirana za vlaganje tožb na Hrvaškem. Da bi se sodni postopek razpletel v korist Slovenije, verjame le malokdo, zato je še toliko bolj nelogično, da bi ga naša država reševala v paketu z drugimi vprašanji.
- Še vedno je odprto vprašanje prenesenih deviznih vlog LB. Po memorandumu, podpisanem med državama, bi te morale biti del razprave o nasledstvu nekdanje Jugoslavije. A Zagreb temu dokumentu ne priznava statusa mednarodne pogodbe. V tem primeru bi namreč morala hrvaška vlada ustaviti vse postopke, ki sta jih Privredna banka Zagreb (PBZ) in Zagrebačka banka sprožili proti LB in Novi Ljubljanski banki (NLB). Gre za vprašanje, ki močno otežuje tudi privatizacijo NLB.
- Že od lani je pravnomočna najmanj ena tožba hrvaških varčevalcev do NLB.
Kakšne karte ima v rokah Plenković?
Pogajalski položaj Plenkovića je trenutno precej slabši od Cerarjevega. Kot izkušen diplomat ve, da Zagreb pri trenutni drži (da je arbitražna sodba nekaj, kar za Hrvaško ni obvezujoče) ne more vztrajati več let. Sploh ob hladnem odnosu Nemčije, tradicionalno najmočnejše hrvaške zaveznice, in zbliževanju Hrvaške z ZDA, kar gre Berlinu še dodatno v nos.
Plenković ve, da pri trenutni drži Zagreba ne more vztrajati več let.
Dodatna bojazen je slovensko blokiranje hrvaškega vstopa v območje schengna, s čimer bi bil na meji odpravljen nadzor. To možnost je sicer Cerar zavrnil. Na vprašanje ene od hrvaških novinark je pojasnil, da "Slovenija ne bo povzročala nobenih napetosti".
Mudi se tudi zaradi nepredvidljivega hrvaškega političnega prizorišča in Agrokorja, pri čemer se celo javno mnenje na Hrvaškem počasi obrača v prid arbitraži. Več o tem v okvirju.
Preberite še:
Veleposlanik, ki je slovensko politiko svaril pred Agrokorjem #intervju
Todorićev Agrokor: začetek konca balkanskega imperija?
Agrokorjevi dolgovi večji od slovenskega proračuna
Na Hrvaškem ugotavljajo, da sodba "objektivno ni slaba"
"Odločitev arbitražnega sodišča objektivno ni slaba, za Hrvaško je lahko celo sprejemljiva. Na kopnem gre v skladu s hrvaškimi zahtevami. Slovenija ni dobila teritorialnega izhoda do odprtega morja, pri katerem je vztrajala. Dobila je stik z mednarodnimi vodami, a ta prostor ostaja hrvaški," je v soboto zapisala Jelena Lovrić, kolumnistka Jutarnjega lista, ki velja za časnik, blizu vsakokratni vladi.
V istem časniku je hrvaška strokovnjakinja za mednarodno pravo Vesna Crnić-Grotić opozorila, da "mednarodno pravo težko sprejema enostranske prekinitve sporazumov". "Zdaj smo v položaju, ko nimamo podpore pomembnejših držav EU, medtem ko lahko Slovenija vedno blokira odločitve EU, ki zahtevajo soglasje, za nas pa so pomembne. (…) Čeprav ne obstajajo pravni mehanizmi, ki bi prisilili državo, da spoštuje odločitev arbitraže, se bo Hrvaška težko uprla političnim in drugim pritiskom," je poudarila.
Na pogajalski mizi tudi Mercator? Malo verjetno.
Hrvaški premier je danes večkrat poudaril pomen gospodarskega sodelovanja med državama. Posebej je opozoril tudi na presežek Slovenije v trgovinski bilanci s Hrvaško, ki je lani znašal skoraj 600 milijonov evrov (Slovenija je lani na Hrvaško izvozila za dobri dve milijardi blaga in storitev, uvozila pa 1,5 milijarde).
Hrvaški Agrokor je leta 2014 prevzel Mercator.
Največji skeptiki bi lahko v tem videli napoved nekakšne trgovinske vojne ali žuganje z blokado slovenskega blaga. Še posebej ob dejstvu, da bodo septembra prenehale veljati zaveze, ki jih je danes finančno potopljeni Agrokor leta 2014 dal ob prevzemu Mercatorja. To pomeni, da bi lahko police slovenskega trgovca preplavili prehrambni proizvodi s Hrvaške, kar bi dodatno pomagalo pri sanaciji tamkajšnjih podjetij, ki jih je prizadel bankrot Agrokorja.
Že v dneh po razglasitvi sodbe arbitražnega sodišča se je v diplomatskih krogih špekuliralo, da bi lahko Hrvaška v sklopu "paketnih" dogovorov na mizo dala tudi vprašanje Mercatorja, ki je ujet v lastništvu obubožanega Agrokorja. A to je za zdaj malo verjetno. Slovenija je sicer za Italijo druga najpomembnejša hrvaška trgovinska partnerica.
Erjavec zamudil trenutek, ko bi moral biti tiho
Četudi Slovenija za zdaj vztraja na svojih okopih, vtis kvarijo nekatere izjave in podrobnosti. Ne le dvorne igre na ministrstvu za zunanje zadeve, ampak tudi izjava Karla Erjavca, da "sam Plenkovića ne bi sprejel".
Zunanji minister Karl Erjavec je imel pred obiskom Plenkovića "dolg jezik".
Gre za besede, ki jih prvi med slovenskimi diplomati, četudi ima prav, ne bi smel izreči, saj pred vesoljno javnostjo razgaljajo, da si v Sloveniji resorni minister zunanjo politiko predstavlja drugače od svojega šefa. Težko si je recimo predstavljati, da bi kaj podobnega izjavila hrvaška zunanja ministrica Marija Pejčinović Burić.
Septembra, ko se bosta Cerar in Plenković spet srečala, bo tveganje za izjave te vrste še večje. Volilna kampanja bo tik pred vrati, v koaliciji pa bodo trenja posledično večja. Le upamo lahko, da na oltarju notranjepolitičnih bojev ne bo žrtvovala tudi za zdaj enotnega stališča, da je treba vztrajati pri uveljavitvi arbitražne sodbe.
19