Samo Rugelj

Petek,
16. 9. 2016,
0.01

Osveženo pred

6 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1,43

Natisni članek

Sazor avtorske pravice kolumna Samo Rugelj

Petek, 16. 9. 2016, 0.01

6 let, 7 mesecev

Neznosna lahkost ignoriranja avtorskih pravic

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1,43
Možgani, avtorske pravice | Foto Thinkstock

Foto: Thinkstock

V zadnjih dneh sta se mi zgodili dve reči.

Najprej se nam je pokvaril pomivalni stroj in spet sem se spoprijel z ročnim pomivanjem posode.

Potem pa sem dobil še prvi obračun Sazorja (Slovenska avtorska in založniška organizacija za pravice reproduciranja), saj sem se vanj, potem ko je bilo o njem zadnje čase kar veliko govora, včlanil ob koncu lanskega leta.

Ko sem prišel domov, sem odprl kuverto in preveril znesek. Potem sem se spet lotil pomivanja posode, saj je mojster za popravilo stroja spet zamujal. Misli mi je hitro odneslo na druga področja avtorskih pravic.


Preberite še:

Čeferinov meteorski vzpon in več obrazov Slovenije #komentar

Je prihodnost Evrope mogoča brez Evrope? #kolumna

Zakaj hodite v službo? #kolumna


Uničevanje delovnih mest

V kinodvorani z otroki pogosto sedimo do konca in gledamo še celotno odjavno špico filma. Včasih to naredimo zato, ker nas povsem na koncu filma morda čaka še kakšen prizor. Včasih se med tem gledanjem že v povsem prazni dvorani pogovarjamo o tem, kar smo ravnokar videli.

Včasih pa odjavno špico gledamo zgolj zato, ker so zmeraj daljše in ob tem ves zaprepaden ugotavljam, koliko ljudi je lahko angažiranih pri enem samem filmu in kakšne so njihove zadolžitve.

Pred časom smo tako v kinu sedeli do konca in na koncu je bil naslednji napis: "Pri nastajanju in uradni distribuciji tega filma je delalo več kot 15 tisoč ljudi, to delo pa je zahtevalo nekaj sto tisoč delovnih ur."

Film še zdaleč ni zgolj nekaj glavnih igralcev in režiser, temveč na stotine, celo na tisoče ljudi, ki na filmu delajo zato, da si s tem zaslužijo vsakomesečno plačo.

S tem napisom so ustvarjalci in producenti filma opozorili na to, da nepooblaščeno kopiranje in razmnoževanje tega filma (in drugih) neposredno ogroža toliko in toliko tisoč delovnih mest na tem področju v prihodnosti.

Če gledalci ne plačajo za ogled te vsebine, film ne dobi dovolj prihodkov, zato tisti, ki so vložili vanj, morda ne bodo investirali v naslednji film in gotovo ne bodo več angažirali tako številne delovne ekipe.

Običajni komentarji na taka opažanja so, da gre večinoma tako ali tako za ameriške filme in da ni nič narobe, če korporacije, ki jih delajo, zaradi piratiziranja avtorsko zaščitenih del pač zaslužijo nekaj manj. Zaradi posrednega uničevanja delovnih mest nekje daleč stran od njega si nihče pretirano ne beli glave.

Kaj pa, če se podobno dogaja tudi pri nas?

Domače avtorske vsebine, prvič

Tisti, ki se ukvarjamo z izdajanjem knjig, se jeseni že pospešeno pripravljamo na prihodnje leto in počasi končujemo naš knjižni program za leto 2017. V povprečju priprava ene knjige od odločitve za izid do njenega natisa namreč traja kakšno leto.

Pri nastanku posamezne knjige sodeluje (in je za svoje sodelovanje tudi plačanih) kakih deset ljudi, še precej več pa jih je potem udeleženih pri njeni poznejši prodaji.

Pred dnevi je na družabnem omrežju tako vzniknila debata o neki knjigi, ki jo je ravno prebral eden od mojih akademskih knjižnih znancev. Zdela se mu je eno od bolj inspirativnih letošnjih branj in glede na to, da sem o prevodu te knjige razmišljal že v začetku tega leta, sva si v zvezi z njo izmenjala nekaj mnenj.

Kmalu se je v debato vključilo še nekaj drugih ljudi. Vse je potekalo mirno, v slogu salonske debate z obveznim kozarcem v roki, potem pa je en od sodelujočih v debati postregel z elektronsko povezavo, zraven pa napisal, da sicer ne ve, ali se to sme, vendar da je tukaj na voljo celotna (angleška) vsebina omenjene knjige.

Kliknil sem nanjo in zgroženo ugotovil, da je javno objavil piratsko povezavo na celotno vsebino knjige, ki si jo je pač lahko vsak prenesel na svoj domači računalnik ali kako drugo elektronsko napravo. Seveda se ne sme!  

Ideje o morebitnem prevodu in izdaji te knjige v slovenščini sem tako po hitrem postopku pospravil v koš. Le zakaj bi človek prevajal in izdajal nekaj, kar si ljudje brez sramu izmenjujejo na družabnih omrežjih?!

S tem pa je – prav zares, to ni nekaj imaginarnega – brez nekaj dela ostalo tudi deset najožjih sodelavcev, ki sodelujejo pri nastajanju knjige in nekaj sto tistih, ki jo v nadaljevanju prodajajo.

Še najbolj pa me je spravilo v slabo voljo dejstvo, da človek, ki je objavil to povezavo, dejansko ni vedel, ali se to sme. Kakšna neznosna lahkost ignoriranja avtorskih pravic!

Žal pa ta nevednost ne obstaja zgolj pri "običajnih" ljudeh, temveč tudi pri (pravnih) profesionalcih.

Domače avtorske vsebine, drugič

Nedavno je na enem slovenskih portalov naš pravnik, znan celo v evropskem merilu, ter dolgoletni pisec člankov o morali, pravu in drugem objavil enega svojih zapisov, v katerem je bilo tudi nekaj internetnih povezav na vire, ki jih je navajal.

Prebiral sem njegovo besedilo, v katerem je pisal o človekovih agresivnih in moralnih nagonih, saj je navajal tudi avtorja, ki smo ga izdali dve leti poprej (šlo je za odmevno knjigo Pravičniški um Jonathana Haidta) in zraven opazil link.

Razveselil sem se, saj sem pomislil, da bo povezava morda usmerjena na naš knjižni portal, kjer je knjiga predstavljena, ali celo v spletno knjigarno, kjer je na prodaj. Ne bi se mogel bolj zmotiti.

Navedel je povezavo na neki strežnik, kjer je bila na voljo celotna vsebina v angleškem jeziku. Kakšna ignoranca!

Knjigo, ki je (bila) na voljo celo v slovenskem jeziku in v katero je bilo vloženo kar nekaj dela (in posledično denarja), saj je šlo za zahtevno prevodno humanistično delo, je (nekdo) gladko prezrl, obenem pa v isti potezi ignoriral še celotno pravno zakonodajo v zvezi z avtorskimi pravicami, ki avtorjem in drugim vpletenim sploh omogočajo povrnitev stroškov dela, nastalih pri ustvarjanju dela.

Ko sem pisal na portal, so v nekaj minutah odstranili to sporno povezavo. Možganskih povezav v glavi človeka, ki so sproducirale to idejo, da postreže s piratsko povezavo na celotno avtorsko zaščiteno vsebino knjige, pa se žal ne da kar tako spremeniti ali prekiniti. 

Domače avtorske vsebine, tretjič

Takih primerov bi domači založniki in avtorji ter drugi ustvarjalci takšnih in drugačnih avtorsko varovanih vsebin lahko našteli še mnogo. Morda zgolj še en primer.

Ko so kolegico založnico pred časom povabili na eno od šol na pogovor o knjigi, ki jo je izdala, je vprašala učiteljico, ali bodo zaradi predstavitve knjige morda kupili še kakšen izvod te knjige, da jo bodo lažje vsi prebrali.

Ne, je rekla učiteljica, ni treba, saj eno imamo in sem jo razmnožila v tridesetih izvodih, tako da jo bodo vsi zainteresirani lahko brez težav prebrali.

Založnica je ostala brez besed.

Brez besed ostajajo tudi avtorji. Od najboljših in najbolj znanih, ki skušajo celo malo živeti do pisanja, do takšnih kot sem jaz, ki skušajo s svojim delom v slovenski prostor prinašati čim boljše neleposlovne knjižne vsebine ter jih potem tako ali drugače predstaviti slovenski javnosti, kar počnem že skoraj dvajset let.

Neznosno lahkost ignoriranja avtorskih pravic tako že leta in leta uganja tudi država in njeni podaljški, ki nadomestila za tovrstna nelegalna reproduciranja avtorskih vsebin sprejemajo zelo počasi in v zelo nizkih, sramotnih zneskih.

Le zakaj bi bila država drugačna od drže njenih posameznikov, med katerimi so tudi zelo cenjeni pravniki, ki bi morali o vsem skupaj imeti jasno mnenje, sem razmišljal med pomivanjem posode.

Tedaj je pozvonilo.

Pomivalni stroj, prvič

Zdramil sem se iz teh misli, zaprl vodo in šel odpret mojstru, ki je prišel popravit pomivalni stroj.

V nekaj minutah ga je pregledal ter ugotovil, da ni narobe nič fizičnega in da se je sesul zgolj notranji program, na katerem je deloval stroj. Zamenjati torej ni bilo treba ničesar. Potreboval je še nekaj minut, da ga je resetiral in spet zagnal, da je ponovno začel delati, ga potem ugasnil, za kontrolo zagnal še enkrat, potem pa rekel, da je končal.

"Petdeset evrov bo tole!" je oznanil strošek "popravila".

"Kako petdeset evrov?!" sem odvrnil, "saj niste niti nič zamenjali, delali pa ste samo kakih petnajst minut!"

"To je naša najnižja postavka," je skomignil z rameni.

Še enkrat sem pogledal na Sazorjev izpis, kjer je pisalo, da mi kot avtorju iz naslova reproduciranja avtorskih in založniških pravic za eno leto pripada štirideset evrov.

Potem sem v denarnici pobrskal še za razliko desetih evrov.