Četrtek, 7. 2. 2019, 4.00
5 let, 2 meseca
Miha Mazzini: Česa na proslavi ne boste slišali
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,04
41
"Ena sama stvar mi ni jasna: zakaj, v vseh teh letih, pri vseh teh govornikih, morajo vsi ponavljati iste fraze? Mar jim tam v zakulisju Cankarjevega doma vstavijo ene in iste možgane, ki prehajajo iz govornika v govornika kot kakšen pokal prvakov?"
Bliža se eden najbolj mučnih slovenskih državniških ritualov: proslava kulturnega praznika. V Cankarjev dom se nagneteta kulturniška in politična srenja ter izvedeta obred, ki se vleče že vsaj od devetnajstega stoletja: politiki in ljudstvo so prepričani, da kulture ne potrebujejo, kulturniki pa padejo v edini arhetip, ki ga obvladajo, arhetip nemočne žrtve in obenem moralnega zmagovalca. Vzporedni socialni sistem sreča gospodarja in pade predenj, dela se, da renči, ampak mu vseeno zvesto liže čevlje.
Padajo težke fraze, kot so "bit", "identiteta" in tako dalje. Politiki kimajo in se frazam radi pridružijo. Letos je zgodaj začel predsednik Pahor in "poudaril pomen kulture kot hrbtenice našega narodnega značaja in identitete" (vir). Skratka, rahitični smo.
Kot vse zdrsne v svoje stereotipe, če se jih izrecno ne zavemo in se jim upremo, tako tudi naša javna zborovanja zdrsnejo v tisto, kar poznamo iz vaške preteklosti: nedeljsko pridigo. Tako bo na odru kulturnik grmel nad grehi tistih v prvih vrstah, politiki se bodo malce presedali in nazadnje bodo vsi skupaj planili po prigrizku in se poslovili, preostanek leta pa delali kot običajno.
Možgani za govornika
Letos ima kulturni praznik še posebej gromoglasen uvod: ljudstvo lahko posluša o krajah in goljufijah, samomorih in maltretiranjih, kar ga samo utrjuje v prepričanju o kulturniških parazitih in zdraharjih.
Ena sama stvar mi ni jasna: zakaj, v vseh teh letih, pri vseh teh govornikih, morajo vsi ponavljati iste fraze? Mar jim tam v zakulisju Cankarjevega doma vstavijo ene in iste možgane, ki prehajajo iz govornika v govornika kot kakšen pokal prvakov?
Če bi bila kultura evolucijsko nepotrebna, bi že zdavnaj izumrla. Tako pa očitno preživi vse, tudi slovenske politike in celo slovenske kulturnike.
Zakaj ne bi imel kdo kdaj drugačnega govora, podloženega z dejstvi?
Hm, kaj če bi poskusil ...
Pokanje mehurčkov
Facebook uporabljam kot pripomoček pri pisanju kolumn. Narejen je sicer tako, da predstavlja največjo mogočo oviro razmišljanju, saj nas zapre v mehurček enako mislečih. A mogoče ga je prelisičiti in nenadoma se znajdete v miselni tujini. In če potujete po naslednjih mehurčkih, se kmalu začnete počutiti kot Alica v čudežni deželi.
Po dnu Facebookovega lonca sem postrgal, ko sem pisal kolumno o občinskih volitvah, in čutil sem, da je že čas, da uredim opažanja.
Funkcionalno nepismeni
Obstajajo ljudje, ki so hodili v vse mogoče šole, a ostajajo funkcionalno nepismeni. Preprosto niso sposobni razumeti napisanega, kar jih ne moti, da ne bi sodelovali v debatah. Ker ne razumejo, kaj berejo, torej ne povzročajo drugega kot komunikacijski šum. Funkcionalno nepismen seveda ne more biti obenem funkcionalno pismen. Tudi svoje misli je treba razvozlati in zapisati, kar je verjetno še težje kot tuje.
"Obstajajo ljudje, ki so hodili v vse mogoče šole, a ostajajo funkcionalno nepismeni. Preprosto niso sposobni razumeti napisanega, kar jih ne moti, da ne bi sodelovali v debatah. Ker ne razumejo, kaj berejo, torej ne povzročajo drugega kot komunikacijski šum. "
Nepismeni vs. nepismeni
Predpostavimo, da se zgodi najslabši mogoč primer in začneta debatirati dva funkcionalno nepismena: nikoli se ne boste o ničemer dogovorila in hitro bosta podivjala, češ, kakšen kreten je tisti drugi, saj me ni sposoben razumeti.
Ker se jima bo to dogajalo venomer, bosta hitro ugotovila, da ne gre za naključje, v ozadju mora biti širša zarota. Svet se je zarotil in jima postal nerazumljiv. Krivi so oni Drugi. Večinoma so to pri nas "ta črni" ali "komonisti". Dosti je pa tudi cepljenih in oprašenih zaradi kemičnih izpustov.
Presenetljiva je hitrost dogajanja: po dveh nepismenih replikah je tretja že bes in četrta že zarota.
Opažanja
Tudi če debata poteka med funkcionalno pismenimi, se prej ali slej prilepi kak nepismen, ki jo usmeri povsem drugam oziroma prežene vse pismene. Pametni pač odnehajo.
Nobelovi nagrajenci za fiziko subatomskih delcev začnejo debatirati o najbolj podrobnih strokovnostih, že prisveti funkcionalno nepismen občan ter deli z njimi svoje superiorne izkušnje in misli.
Tudi starost ni več ločnica. Starke debatirajo o stanju v domu upokojencev in že je zraven petnajstletnica, da malce napiše še kaj o nečem, o čemer nima pojma.
Vsi se torej na vse spoznajo, vendar le zato, ker lahko razumejo tako zelo malo od tega, kar je na voljo v informacijskem oceanu.
Internet je do zdaj najbolj egalitaren sistem, kar jih je človeštvo izumilo. Nenadoma lahko debatirate z največjimi umi človeštva, čeprav si nimate ničesar povedati (to bi bil lahko reklamni slogan za Twitter).
Podatki
Povedano velja za ves svet, zato je čas, da preverimo, kako pismeni smo v naših krajih.
Najbolj primerna je raziskava OECD, po kateri smo na svetovnem dnu: "okrog 5,6 odstotka odraslih je doseglo najvišje ravni besedilnih spretnosti", torej razumevanja tudi daljših in zahtevnejših besedil (raziskava). Povprečje v OECD je 10,6 odstotka. Na drugi strani pa: "okrog 24,9 odstotka odraslih je doseglo 1. ali manj kot 1. raven besedilnih spretnosti". Če pogledamo definicijo: "kulturne kompetence funkcionalno nepismenih so na prenizki ravni za samostojno funkcioniranje v družbi" (vir).
Četrtine državljanov ne moremo samih pustiti od doma, lahko pa pametujejo po internetu.
Pri tem sebe visoko ocenjujejo: "naj citiram neko drugo anketo o uspešnosti med Slovenci, ki 'je pokazala, da več kot 97 odstotkov ljudi sebe zaznava kot srednje, precej oziroma zelo uspešne. Neuspešnih skorajda ni.' (vir)."
Domačija
Kombinacija povišanega narcisizma in povišane nepismenosti zagotavlja peklensko zanko – taki ljudje ne morejo opaziti, da je kaj narobe z njimi, zato vedno obtožujejo druge.
"Predpostavimo, da se zgodi najslabši mogoč primer in začneta debatirati dva funkcionalno nepismena: nikoli se ne boste o ničemer dogovorila in hitro bosta podivjala, češ, kakšen kreten je tisti drugi, saj me ni sposoben razumeti."
Premor za razmislek
Torej: 5,6 odstotka prebivalcev je sposobnih kompleksnejšega razumevanja, kar je pol manj kot v kakšni drugi državi. In ker imamo tako ali tako zelo malo prebivalcev, je to v absolutnem merilu zelo malo razumnih glav. Pomislite kdaj na to, ko boste začeli kadrovati.
Posledice
Skratka, po številu funkcionalno nepismenih smo v vrhu sveta. A berimo drugo raziskavo OECD o posledicah slabe funkcionalne pismenosti. Naštejejo: "slabo zdravje", "nizke plače" in "nizka stopnja zaupanja v druge" (vir) – aha, tole je pa zanimivo. Saj je logično: manj ko razumete, kaj vam pišejo, bolj paranoični boste. Saj vsi nekaj skrivajo, kajne? Obstaja tudi posebno poročilo o zaupanju in da, višja ko je funkcionalna pismenost, več je zaupanja (vir).
Družba brez zaupanja ne more funkcionirati. In ravno nezaupanje v vse po vrsti je eden glavnih problemov naše države.
Slabo zdravje
Skoraj petina vseh zdravstvenih receptov, izdanih v Sloveniji, je za zdravila z delovanjem na živčevje. Kaj nas dela tako občutljive?
Tvegam s svojo razlago: če niste sposobni izraziti lastnih misli, da bi vas drugi razumeli, potem ste frustrirani. Amen. Še težje pa je ubesediti čustva – in če jih ne znate, se po vas vali nekakšna brezoblična gmota, ki vas pritiska v prsih, vam tlači ude in razbija po glavi. Ko čustvo izrazite v besedi, pomaga (vir). Da, vem, psihoterapija temelji na tem.
Pomaga pa predvsem zato, ker nenadoma lahko čustva poimenujete in jih izmenjate prek besed z drugim človekom.
Nenadoma niste več sami.
Pomislite: 24,9 odstotka odraslih Slovencev je neznansko osamljenih.
Nizke plače
Kdo vam bo zaupal zahtevno delo, če niste sposobni razumeti, kakšno sploh je? Funkcionalna nepismenost zagotavlja državljanom še naprej polkolonialni evropski status. Ni čudno, da čez umetnost najbolj sika minister Počivalšek, čigar duhovno obzorje so krave v hlevu in Magna na pašniku.
Dodatek za ekonomiste
Ekonomisti bodo z veseljem izračunali, koliko nas vse skupaj stanejo ljudje, ki niso sposobni izražanja in razumevanja, in koliko večji del proračuna gre zanje kot za kulturo.
Boste ob računanju poskusili odgovoriti, kako naj postanemo visokotehnološka družba, če ji ustreza le nekaj odstotkov prebivalstva?
Da o ceni zdravil, pogoltanih brez potrebe, in njihovih stranskih učinkov ter bolniških odsotnosti ne govorimo.
"Funkcionalna nepismenost zagotavlja državljanom še naprej polkolonialni evropski status."
Umetnost
Šola nas torej uči prepoznati črke in jih sestaviti v besede ter stavke. Na neki točki pa - in sumim, da zelo hitro - skrene v piflanje, kar je pravo nasprotje razumevanja in iskanja smisla.
Od te točke smo prepuščeni sami sebi in svojim bližnjim. A ni boljšega načina za trening funkcionalne pismenosti kot umetnost.
Na spletu je ogromno blogov, ki jih pišejo funkcionalno nepismeni za funkcionalno nepismene. Tako ste se znašli v začaranem krogu – nekdo, ki se ne zna izraziti, vas ne more naučiti, kako se to počne. To lahko stori samo dober pisatelj.
Umetnost seveda ni čudežno zdravilo, a je blažilo. Če se bolje spoznate in bolje spoznate drugega, družba postane bolj zdrava.
Tako ugotovite, da je bolečina, o kateri berete v knjigi, del tiste gmote v vas, in se vprašate, kaj jo je porodilo. Prepoznate jo in lažje vam je. Ali pa na tuji usodi doumete svoje dejanje in zagledate svet z novimi očmi. Nenadoma ni več črno-bel, marveč se polni z odtenki, dejanja pa z vzroki.
Kot je zapisal Leonardo da Vinci, nenadoma niste več govedo na polju.
41