Nedelja, 30. 6. 2019, 4.00
4 leta, 10 mesecev
Ozadje relija državnega prvenstva v Železnikih
Na prvi pogled nerazumljivo tveganje dobi svoj smisel #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,22
2
Rok Turk in Blanka Kacin (hyundai i20 R5) sta letos dobila tri od štirih relijev državnega prvenstva.
Zgodba o lovljenju sanj dirkača z avtomobilom, zavestnim tveganjem, popolno zbranostjo in stiskanjem pesti njegovih sorodnikov ter prijateljev. Na prvi pogled laikom iracionalno, ob vsesplošnem zanosu v cilju povsem razumljivo. Ko se roke še ne nehajo tresti in adrenalin še ne popusti, že vprašanje: "Hej, kdaj je naslednja dirka?"
Na začetku meseca je na internetu z več kot dvema milijonoma ogledov odmeval posnetek slovenskega reli prvaka Roka Turka (hyundai i20 R5), ki mu je na hrvaškem reliju Ina Delta nasproti pripeljal neodgovorni domačin. Ta je zapeljal mimo zapore, sodnikov in neposredno pred Turkov dirkalnik. Le zaradi Turkove odlične reakcije in srečnega spleta okoliščin se je vse razpletlo dobro in brez tragedije.
Po ozkih gorenjskih cestah s povprečno hitrostjo blizu 100 kilometrov na uro
Včeraj je bil Turk že spet na štartu novega relija in novega dokazovanja vozniških spretnosti, obvladovanja dirkaške tehnike in v razbeljeni notranjosti vozila tudi psiholoških pritiskov na vsakega tekmovalca.
Cesta hitrostnih preizkušenj je zaprta. Ko je na štartni črti videl zeleno luč, je šlo s polno močjo spet vse do ciljne črte. V reliju na tako imenovanem "brzincu" ni neposrednega stika s tekmeci. Odloča le spopad s samim seboj in uro, ki da v cilju sodbo o uspešnosti vsakega posameznika.
Hitrosti so bile na ozkih gorenjskih cestah okrog Železnikov osupljive. Turkova povprečna hitrost je znašala okrog 96 kilometrov na uro.
Video – Brezkompromisna vožnja Roka Turka in Blanke Kacin v Železnikih
Boštjan Avbelj in njegov sovoznik Damijan Andrejka sta tudi tokrat s škodo fabio R5 vozila zelo hitro in atraktivno. Čeprav ima Avbelj veliko izkušenj z dirkališč, je bil to zanj šele drugi reli.
Če se zgodi napaka ali nekaj nepredvidenega …
Tekmovalce v adrenalinskih športih marsikdo primerja z alpinisti. Vsak štart hitrostne preizkušnje je lahko nevaren, vsak ovinek lahko skriva nepričakovano past, kamen ali pesek. Izletnih con ni. Takrat je lahko dirkač vesel, če ga pred zdrsom s ceste obvaruje obcestni zid ali strm hrib, v nasprotnem primeru ga lahko čaka trk z drevesi ali celo trd padec nekaj deset metrov pod cesto.
Ko se na štartu prižge zelena luč, pod trdno pripeto dirkaško čelado ni prostora za strah in pomisleke. Tam šteje le zbranost od ovinka do ovinka, z željo kar najhitreje in z najmanj napakami zagledati ciljno črto.
Karavana od 300 do 400 ljudi: vsak med njimi stiska pesti za svojega
Drugače pa je za tiste, ki vsakega tekmovalca čakajo v servisni coni. Tam so nemočni in lahko le spremljajo zaslon z rezultati, kdaj se bo prikazal čas njihovega voznika. Takrat sledi olajšanje, čakanje na naslednji "brzinc" in nato spet enaka zgodba.
Na štartu relija državnega prvenstva v Železnikih je bilo 66 posadk. Vsako v reliju tvorita voznik in sovoznik. Če jima v povprečju pomagajo še vsaj trije mehaniki, je celotno karavano relija sestavljalo od 300 do 400 ljudi. Vsak med njimi je na svoj način stiskal pesti in upal, da se bo v lovu za sekunde med ovinki vse dobro končalo.
Tako sta reli predčasno zaključila Luka Brus in njegova sovoznica Nives Cotič (zastava yugo).
Državni prvak v reliju Rok Turk in njegov oče Igor, ki ga že od leta 2001 tesno spremlja na športni poti.
"Čakanje na sinov čas? Ne, nikoli se ne navadiš …"
Se je mogoče na to čakanje navaditi? Torej rutinsko pričakovati svojega moža, sina ali prijatelja v cilju? "Ne, nikoli se ne navadiš," mi je nekoč povedala Anica Turk, mama zmagovalca relija in dvakratnega slovenskega reli prvaka v skupni razvrstitvi.
Njen sin je nekoč z žepnino privarčeval nekaj denarja in ko so doma mislili, da si bo z njim pri 18 letih kupil prvi avtomobil, je denar raje namenil najemu dirkalnega peugeota 106 za gorskohitrostne dirke. Že prej je bil sicer mehanik pri večkratnem prvaku Darku Peljhanu, od leta 2001 pa sam sedi za volanom in že 18 let se pri njih doma v Idriji skoraj vse vrti okrog relija.
Danes profesionalno moštvo, nekoč pa družinski kombi za poti od Francije do Bolgarije
Turkov letošnji dirkalnik so izdelali v Hyundai Motorsportu v Nemčiji, v istih delavnicah kjer izdelujejo tudi svoje specialke za svetovno prvenstvo v reliju. Idrijčan avtomobil najema od italijanske profesionalne ekipe FriulMotor iz bližine Udin. Vse je urejeno, čisto, ekipa mu nudi celotno podporo inženirja, analize podatkov iz dirkalnika in podobno.
Nekoč je bilo bistveno drugače. Takrat sta Turkovo spremstvo sestavljala le starša Igor in Anica, ki sta se z družinskim kombijem vozila po vsej Evropi. Prekrižarila sta ceste od Francije, Švice, pa tja do Bolgarije. Oba priznavata, da sta pač sprejela tak način življenja s polno odrekanja in da jima ni bilo nikoli žal.
Ko pripelje avtomobil v servis, vsi primejo za delo in pomagajo svojemu prijatelju-dirkaču po najboljših močeh.
Pogosto gre zadnji evro v pripravo dirkalnega avtomobila in takrat je treba kdaj spati tudi takole v šotoru sredi servisne cone.
Boštjan Avbelj se v reliju odlično počuti, njegov oče Marjan je bil tudi zelo uspešen motokrosist.
Sin legendarnega slovenskega motokrosista je vrhunski avtomobilski dirkač
Turkov glavni tekmec Boštjan Avbelj je včeraj sicer vozil šele svoj drugi reli v življenju, sicer pa se je v zadnjih letih dokazoval v zelo konkurenčnih tujih serijah na dirkališčih. V boksih je zanj pesti stiskal tudi njegov oče Marjan Avbelj, ki je kar 20 let nastopal v motokrosu in je kot prvi Slovenec osvojil točke za svetovno prvenstvo. To je bilo že leta 1979 v Bolgariji, torej kakih 17 let pred rojstvom današnjega šampiona tega športa Tima Gajserja.
Njegov mlajši sin je v motokrosu vozil le eno leto, družinske finance pa niso omogočale njegove kariere na dveh kolesih. Toda mnogo pozneje je dobil svojo priložnost. Bil je zmagovalec javnega izbora Racestar, nato je zagrizel v kislo jabolko dragega avtomobilskega športa in se začel dokazovati v pokalnih tekmovanjih. Naučil se je mojstrstva dirkaške linije, nadziranja tekmecev in predvsem lastne psihološke pripravljenosti.
In to čeprav Slovenija nima dirkališča in da se glede prihodnosti objekta v Gaju na Dolenjskem pristojni ministri današnje vlade še kar ne morejo dogovoriti ničesar konkretnega. Zato pa je že od prve dirke pridobil podporo svojega mentorja Mira Marinška in ekipe Lema Racing.
Iskrena želja po dirkah nekako premaga tudi finančne ovire
Toda želja po adrenalinu, občutek zadovoljstva zanosa, navdušenja in adrenalina vsem pomagajo preseči marsikatere prepreke. Čeprav je avtomobilski šport v Sloveniji v precejšnji medijski in gospodarski osami, ostaja bazen aktivnih tekmovalcev (ne le v reliju, tudi v drugih disciplinah) relativno velik.
Dirke pa so vse dražje. Državno prvenstvo z najetim dirkalnikom najvišje kategorije (izjema je svetovno prvenstvo) R5 stane več kot sto tisočakov, sezona z dvokolesno gnanim dirkalnikom R2 pa vsaj od 30 do 40 tisoč evrov. Štartnina za vsak reli stane 400 evrov (250 evrov za najmanjši razred), vsaka nova dirkaška guma za najboljše avtomobile okrog 300 evrov.
Napis "Hvala prijatelji" pove vse. Brez nesebične pomoči marsikdo ne bi nikoli okusil slasti avtomobilskega športa.
Tim Novak in Uroš Ocvirk (opel adam R2) sta dobila reli v konkurenci dvokolesno gnanih dirkalnikov.
Darko Peljhan živi vzporedno z relijem že vse od leta 1990. Ko je kot sovoznik štartal na prvem, je bil njegov današnji sovoznik Matej Čar še njegov desetletni navijač.
Slovenija pač ni Estonija …
Marsikaj bi bilo lahko drugače, če bi imel avtomobilski šport v Sloveniji drugačen nacionalni položaj. Potem bi se tudi ministri hitreje dogovorili glede objekta v Gaju, predvsem pa bi bolj načrtno razvijali mlade tekmovalce. Zgled bi bila lahko Estonija, ki je še manjša od Slovenije, a je reli sprejela za enega ključnih nacionalnih športov. Tam lahko nemoteno dirkajo tudi po makadamu, njihov Ott Tanak pa kot eden najresnejših kandidatov za naslov svetovnega prvaka uživa status pravega športnega zvezdnika.
Za stisk roke, sendvič in pijačo ...
In zgodbo predanosti svoji športni strasti bi včeraj v Železnikih lahko pripovedovale vse nastopajoče posadke. Marsikdo začne v preprostem zastavi yugu, a tudi vanj gredo obširna družinska finančna sredstva. Na pomoč priskočijo sorodniki in prijatelji, tako za iskren stisk roke, sendvič in pijačo.
In tako skupaj z dirkačem, ki je vodja pogona, rinejo naprej in čakajo naslednjo dirko. Z njim delijo zanos ob zmagah in prihodih v cilj, prav tako tudi tiste slabše trenutke.
Včeraj je v Železnikih cilj videlo 50 posadk, kar nekaj med udeleženci bo moralo prek poletja v delavnicah zavihati rokave in delati pozno v noč.
Iskren nasmeh ob doživetju ciljne rampe
Zgodbo o vzponih in padcih pozna marsikdo med njimi. Tine Koren je na začetku predlanske sezone na Predmeji na svojem prvem reliju doživel večkratno prevračanje in uničil yuga. Pa so doma sestavili novega in lani je bil v tej konkurenci že pokalni prvak. Včeraj je s ceste zletel njegov brat Blaž in to na istem ovinku, kot z yugom tudi Luka Brus. Na srečo jo je skupila le pločevina. Enako tudi pri Domnu Buhu (peugeot 205), Janezu Podlipniku (renault clio 1,4) in vsem drugim, ki niso videli cilja relija.
Take zgodbe so pripovedovali dirkači po cilju relija. Najboljši so odpirali penino, vsi drugi so bili zelo zadovoljni s stiskom roke in doživetjem ciljne rampe. Na naslednjem reliju bodo spet živeli svoje sanje.
Rok Turk in Boštjan Avbelj sta bila v Železnikih razred zase.
Turk ubranil devet sekund naskoka pred AvbljemNa reliju v Železnikih je sicer od prve do zadnje hitrostne preizkušnje vodil Rok Turk, ki se je tako Boštjanu Avblju oddolžil za njegovo zmago na reliju Velenje. Turk je že na prvih dveh kratkih hitrostnih preizkušnjah napadel na vso moč in pobegnil objektivno precej manj navoženemu Avblju. V zaključku relija si je Turk privoščil tudi napako, a je ubranil devet sekund prednosti. Pred tretjeuvrščenim Vlastimilom Majerčakom iz Slovaške (ford fiesta R5) je imel Turk več kot dve minuti prednosti, kar le potrjuje popolno premoč obeh najhitrejših slovenskih voznikov.
Prvo peterico je sklenil Darko Peljhan (VW polo RN4), sledila sta Aleš Zrinski v lanskem Turkovem dirkalniku (peugeot 208 R5) in Tim Novak (opel adam R2) kot najhitrejši med dvokolesno gnanimi dirkalniki. V tem razredu so bile razlike zelo majhne, saj je Jernej Fakin (peugeot 208 R2) zaostal le 6,6 sekunde. Tretji je bil v tem razredu Marko Grossi (citroen C2 R2).
V diviziji III je slavil Domen Agnič (BMW M3) pred Jankom Aubrehtom in Erikom Bernikom (oba renault clio RS), v diviziji I pa prepričljivo Rok Jerkič (MG ZR 105) pred Bojanom Velkavrhom in Juretom Jerebom (oba VW polo). V pokalu Yugo je bil najuspešnejši Blaž Benčina.
Domen Agnič in Jure Podpečan sta z BMW M3 slavila v diviziji III.
Rok Jerkič in Marko Stopar (MG ZR 105) sta potrdila vlogo favoritov v najbolj množičnem razredu divizije I.
Ta peugeot 208 R5 je edini slovenski dirkalnik razreda R5. Lani je z njim dirkal Rok Turk, letos sta ga nasledila Aleš Zrinski in Rok Vidmar.
2