Znižati stroške dela in povečati produktivnost

Prve ocene vladne izhodne strategije segajo od skrajnega optimizma do previdnosti, ki nakazuje, da v dokumentu ni nič novega in da je pot od pobude do uresničevanja zelo dolga. Ali je izhodna strategija prišla ob pravem času? Kako jo ocenjujete? Tajnikar: Za izhodno strategijo je ravno pravi čas. Nekatere zadeve bi morda morali celo bolj premisliti; vidi se, da je dokument nastal razmeroma hitro in da nekatere stvari niso medsebojno usklajene, kar poveča tveganje, da na vladi padejo zaradi malenkosti, zaradi katerih ne bi smele. Dokument ima tri pomembne dele, ki so v tem trenutku nujni. En del je sama sanacija proračuna, kjer pri načrtih vlade in opozicije pogrešam radikalno znižanje prispevkov. Ključna težava davčnega sistema, ne politike, so obremenitve dela. Vladni dokument ponuja davčno kapico, kar je dobra začetna rešitev, ne vladni ne opozicijski dokument pa ne predvideva manjšanja prispevkov in obremenitev dela. V drugem delu gre za nadaljevanje procesov od prej: privatizacija, reforma zdravstva, pokojninska reforma, ki niso del izhodne strategije, a so v tem dokumentu povsem upravičeno. Ločiti je treba, da ne gre za iste cilje. Tretji del pa je usmeritev državi, kaj in kako podpirati na poti do višje dodane vrednosti, večje produktivnosti, novih trgov in ravno ta del se meni zdi celo najšibkejši. Sicer pa bi dokumentu dal srednjo, ne previsoko oceno.

Polanec: Pokojninska reforma bi morala biti narejena še pred sprejemom izhodne strategije. Če je pokojninska reforma del izhodne strategije, je prepozna. V času prejšnje vlade je bila idealna priložnost. Čas zdajšnje krize in primanjkljajev je veliko manj primeren za take posege, kot je bila takratna konjunktura. Odpravnine, odpovedni roki … Po vseh pokazateljih smo v Evropi med najbolj rigidnimi državami glede odpuščanj. To je velika težava, ker podjetja sili v zadrževanje vsaj tistih zaposlenih, ki so upravičeni do velikih odpravnin in dolgih odpovednih rokov. Odpravnine bi ukinil v celoti, saj jih že zdaj v tretjini ne izplačajo, ker gredo podjetja v stečaj, iz stečajne mase pa jih delavci ne dobijo. Mehanizem, ki naj bi ščitil delavce, jih ne uspe dobro zaščititi, obenem pa delodajalce zelo ovira. Stroški najemanja in odpuščanja zavirajo prožnost trga delovne sile. Dokument ni slab, gre za že znane ideje, ki smo jih že srečali v reformskem dokumentu iz leta 2005. Razmere pa so zdaj zrele, da smo Slovenci dojeli, da je to res treba narediti.

Ali nas bo ta izhodna strategija res v kratkem času pripeljala med najrazvitejše države, kot napoveduje predsednik vlade? Polanec: Mislim, da ne. Med razvite države bi nas pripeljale še večje naložbe v znanje, inovacije, nove produkte. Biti med najrazvitejšimi državami pomeni imeti zelo visoko dodano vrednost na zaposlenega. Tega ne more nobena država delati po skokih. Pri nas sicer imamo nekatera visokotehnološka in obetavna podjetja z visoko dodano vrednostjo, a to še ne pomeni, da je celotna struktura gospodarstva dosegla to raven. Pot med najrazvitejše pomeni, da bi morali delavci podvojiti svojo dodano vrednost, a tu ni očitno, kako bi, denimo, to dosegle nekdanje delavke Mure. Usklajevanje minimalne plače bi moralo slediti dvigu produktivnosti, ne pa ga prehitevati. Če ni bilo visoke produktivnosti, si tega niso mogli privoščiti, sprejeta minimalna plača za večino slabih podjetij sploh ne bo izvedljiva. Plače naj bodo čim višje, a se tega ne more izsiliti. Dobičkov ni, govori se pa, kot da so še vedno na voljo enormni dobički za razdeljevanje.

Tajnikar: Predsednik vlade v to verjame – tudi mora verjeti. Mora verjeti tudi, kaj je gospodarska stvarnost, kjer je velike zasuke težko doseči. Zlasti ne verjamem, da bodo z reformami javnega sektorja in davčne politike dosegli ta velik zasuk. V malih gospodarstvih, kot smo mi, se taki zasuki dosegajo drugače. Če bi v prihodnjih letih pripeljali v Slovenijo dva Renaulta, kot v Novem mestu, bi bil to radikalen zasuk, so pa še tudi projekti, denimo Južni tok … Prepričan sem, da je v vseh strategijah odpiranje tujem kapitalu premalo prisotno. Pozabili smo na ekonomsko diplomacijo, ki je ne najdemo nikjer v dokumentu.

Kaj se vam v izhodni strategiji zdi najbolj ambiciozno? Tajnikar: Po mojem mnenju bo najbolj problematično uravnavanje državnega deficita. Če bo konjunktura, bo to zelo preprosta naloga, če pa je ne bo, pa bo zelo težko. Moramo se zavedati, da kakorkoli obrnemo, Slovenija ni pretirano zadolžena država. V enem kratkem obdobju smo dosegli razmeroma visoko zadolženost, kar nas bo zdaj teplo, a v mednarodnem merilu nismo pretirano zadolžena država. Tudi če vlada ne bo nič naredila, mislim, da se bo gospodarstvo razmeroma dobro znašlo. Ali smo sposobni v Sloveniji narediti zasuk v večjo dodano vrednost, večjo produktivnost, nove trge … to je gotovo najtežje doseči, saj na to ni pripravljena ne vlada ne mi na univerzah.

Polanec: Nobena stvar se mi ne zdi preveč ambiciozna. Socialne prispevke je absolutno treba omejiti. Bolj smiselno bi bilo imeti višji davek na dodano vrednost in manjšo dohodnino, ker dohodnina dviguje stroške podjetij, vsaj posredno. Če s stališča mednarodne konkurenčnosti želimo biti cenejši izvozniki, moramo imeti cenejše stroške dela, predvsem pri izobraženih. Dohodninska lestvica je tako stisnjena, da skoraj vsi pristanemo v istem razredu in smo zato zelo nekonkurenčni.

Del izhodne strategije je tudi prodaja »državne srebrnine«. Ali je pravi trenutek za to? Polanec: S cenovnega vidika absolutno ni pravi trenutek za prodajo. Treba je prodati postopoma, v velikih panogah obstajajo sinergije in je treba najti ustreznega kupca. Ne želimo si špekulativnih kupcev, ki bi samo prodali naprej. Dobro bi bilo, da bi to prodali že v času Janševe vlade, toda transparentno in ne tako, kot se je prodajalo Laščanom – pod mizo. Država bo svojo nalogo – maksimiranje svojega premoženja – najlažje dosegla z dražbo, ne pa s privilegiranjem. V večini primerov je škoda, da bi država ohranila deleže v podjetjih. Nacionalni interes je veljal le za ozko skupino ljudi, a bi moral biti v službi gospodarstva in vseh ljudi.

Tajnikar: Po eni strani je nacionalni interes doživel popoln fiasko. Tisti, ki so ga zagovarjali, zdaj vidijo, da vodi le v smer tajkunizacije naše ekonomije ali da se z njo nič ne dogaja. O privatizaciji moramo zdaj razmišljati, kar ne pomeni, da jo moramo tudi izpeljati. Pri vsaki privatizaciji moramo dobro vedeti, kdaj, kaj in na kakšen način. V času Janševe vlade je bila konjunktura, to so bili primerni časi za nekatere zamujene privatizacije, a takrat nismo imeli niti načrtov. Zdaj je pravi čas za načrtovanje privatizacij. Umik države iz gospodarstva, razen pri nekaterih izjemah, je nujen, a smo na tej poti premalo naredili.