Vrnitev Butnskale

Derganc je bil minuli torek gost Retrospektive filmov Francija Slaka v izolskem Odeonu in s svojo lucidno prekopicavostjo v pogovoru z Jasno Čebron dal Slakovim filmskim podobam prav poseben pečat.

Kako je nastala kultna radijska igra, ki je v času, ko je kraljevala na Radiu Študent, spraznila ljubljanske ulice, dosegala tolikšno navdušenje, da so posamezne odlomke goreči oboževalci znali na izust, povsem resni znanstveniki pa so o njej pisali študije ter ji pripisovali najmanj subverzivnost? Kako so se rodili Valentinčič, Mici, Eminenca, Profesor in Fanči? In kako so v Slakovi režiji stopili na filmska platna?

"Liki so nastajali sproti" Marko Derganc, Slakov prijatelj z ljubljanske Akademije, ki je v filmski različici odigral Profesorja, še prej pa nastopil v režiserjevem prvencu Krizno obdobje ter nato v Evi, odgovarja, da ga takšna odmevnost Butnskale še dandanes čudi. "To, kar sva počela s Filipčičem, je bila popolna improvizacija, liki so nastajali sproti, brez vsakega globljega pomena. Navdih zanje sva dobila v svojem neposrednem okolju - Fanči, recimo, je nastala po zgledu Emilovega očeta, ki je imel specifičen način govora. Občinstvo je v tem prepoznavalo marsikaj in marsikoga - no, nič od tega ni bil najin namen. Želela sva se zabavati, to je vse. S humorjem je tako - ne moreš ga delati zavestno. Mora se zgoditi."

Film je bil zelo drugačen - Slak je Butnskalo posnel kot fantastično-groteskno komedijo o boju za oblast in našpičil osti, ki so z ironijo bodle totalitarni režim. "Francija je film zanimal kot medij, k njemu je pristopal znanstveno, teoretično in analitično. Med filmom in radijsko igro je zato strahotna razlika - midva sva bila neobremenjena, on pa povsem v drugem štosu. Vedel, je kaj hoče povedati gledalcu. Skozi simboliko filmskega jezika je želel prikazati prispodobo razvoja nekega človeškega druženja v totalitarnost, v tragedijo. Želel je pokazati, kako hitro se lahko zgodi zasuk v napačno smer: namesto na piknik, v vojno."