Občutek osamljenosti krajša življenje

V raziskavo na Harvard Medical School so vključili 45 tisoč ljudi s srčnim boleznimi ali tveganji zanje. Več kot štiri leta so spremljali njihovo zdravstveno stanje in ugotovili, da je pri tistih, ki živijo sami, več možnosti, da bodo umrli zaradi srčnega napada, kapi ali drugih težav, povezanih s srcem.

Rezultati se razlikujejo tudi glede na starostne skupine: med najmlajšimi, starimi od 45 do 65, ki živijo sami, so zabeležili 24 odstotkov več možnosti za prezgodnjo smrt, pri posameznikih v enakih okoliščinah od 66 do 80 let pa 12 odstotkov. Pri starejših od 80 let naj življenjska ureditev ne bi vplivala na tveganje za srčne bolezni. Vzroke za te ugotovitve so znanstveniki utemeljili tako: za stare ljudi je precej običajno, da živijo sami, nasprotno velja za ljudi srednjih let. Tako naj bi pri teh samsko življenje lahko med drugim označevalo določene psihološke in socialne težave posameznika, ki pa se lahko odražajo tudi v fizičnih bolezenskih težavah. Pri starih ljudeh pa samostojno življenje predstavlja določeno psihično in fizično moč, še poudarjajo strokovnjaki.

Pri ljudeh, ki živijo sami, je tudi več možnosti, da ne bodo učinkovito skrbeli za svoje zdravje. Začne se lahko že pri načinu prehranjevanja kot tudi pri skrbnem uživanju zdravil, če je to treba in podobno.

V predhodno opravljenih raziskavah so zdravstvene težave, kot so depresija, srčne bolezni, težave s spanjem in druge motnje, sicer povezovali s samskim življenjem, čeprav neposredna povezanost ni bila nikoli dokončno potrjena. V raziskavi, ki so jo objavili pred dnevi in katere vodja je bila dr. Carla Perissinotto, asistentka medicine s kalifornijske univerze v San Franciscu, pa pojasnjuje, da ni samostojno življenje tisto, ki je škodljivo, ampak občutek osamljenosti in izoliranosti.

Čeprav ne živimo sami, smo lahko osamljeni

V analizo so vključili 1.604 posameznike in posameznic, povprečno starih 71 let. Ti so najprej odgovorili na tri vprašanja. Se počutite zapostavljene? Izolirane? Pogrešate družbo? Če so na katerega od zastavljenih vprašanj odgovorili "pogosto" ali "vsake toliko časa", so takšne posameznike obravnavali kot osamljene. Če so na vse tri odgovorili "zelo redko", potem ne. Raziskovalci so pri sodelujočih šest let vsaki dve leti spremljali zmožnost učinkovite vsakodnevne skrbi zase. Od oblačenja, prehranjevanja, umivanja kot tudi hoje in zmožnosti premagovanja stopnic – to, kar so kriteriji zdravja pri starostnikih. Na koncu študije so zaključili, da so osamljeni ljudje manj sposobni skrbeti zase, kar 59 odstotkov med njimi jih pri teh letih ni več zmoglo živetih sami. Osemnajst odstotkov jih ni več moglo samostojno hoditi, 31 odstotkov pa je imelo velike težave pri premagovanju stopnic. Pri 45 odstotkih osamljenih je bilo veliko možnosti, da bodo do zaključka raziskave že umrli.

Občutek osamljenosti in izoliranosti, ki ima lahko tako psihične kot fizične posledice, pa ni nujno povezano s tem, da živimo sami. Osamljenost so strokovnjaki zaznali tudi pri poročenih ljudeh kot tudi tistih, ki živijo v širši družinski skupnosti in podobno, še poudarja Carla Perissinotto. Razvejana socialna mreža tako še ni nujno zagotovilo za (psihično) polno življenje.