Petek, 20. 2. 2015, 14.19
8 let, 7 mesecev
Anksiozne motnje je včasih težko prepoznati
Generalizirana anksiozna motnja, kot najpogostejša oblika anksioznih motenj, je druga najpogostejša duševna motnja takoj za depresijo, pojasni naša sogovornica, psihologinja in psihoterapevtka Barbara Čibej Žagar.
Tako se pogosto dogaja, da posameznik išče pomoč zaradi nejasnih telesnih težav, bolečine in motenj spanja, ne pa zaradi anksioznosti.
"Zaradi stalne mišične napetosti in avtonomne hiperaktivnosti se pojavijo bolečine zlasti v ramenskih in hrbtnih mišicah, tenzijski glavobol ter nezmožnost za sprostitev. Oseba ima lahko občutek tiščanja v prsih, težkega dihanja in suhih ust, motnje prebave in tako dalje. Zato jih pogosteje usmerjajo k različnim specialistom, na primer kardiologu ali gastroenterologu, ne pa k psihiatru, psihologu ali psihoterapevtu."
Spregledana je lahko tudi zaradi depresije in zato ostane nezdravljena ali neustrezno zdravljena.
Podatki za leto 2006 kažejo, da je bilo v Sloveniji zaradi duševnih in vedenjskih motenj v povprečju 1,8 odstotka vseh prvih obiskov na primarni ravni zdravstvenega varstva, od tega 1,6 odstotka moških in dva odstotka žensk. Najpogostejši vzroki za prve obiske pa so depresija in anksiozne motnje ter odzivi na hud stres in prilagoditvene motnje, navaja Čibej Žagarjeva.
Pogostejše prepoznavanje anksioznih motenj pri ženskah si razlagamo tudi s tem, da ženske prej in pogosteje poiščejo strokovno pomoč kot moški, pojasnjuje sogovornica.
Pri otrocih pa niso tako pogoste tudi zaradi tega, ker pri njih osebnostni razvoj še ni končan, zato se psihiatri tudi redkeje odločajo za postavitev dokončne diagnoze, saj je veliko težav pri otroku in mladostniku tudi razvojno pogojenih.
Pretirana zaskrbljenost se pri njih pogosto veže na šolo in različne druge socialne situacije, kjer je otrok pretirano izpostavljen ocenjevanju in kritiki.
Pogosto v anamnezi oseb z anksiozno motnjo strokovnjaki prepoznajo neustrezne vzorce navezanosti v odnosu, kot so negotova ali nevarna navezanost, prav tako pogosto odkrijejo, da so izgubile enega od staršev zaradi ločitve ali smrti, pogosto je tudi pretirano zaščitništvo enega od staršev in posledično pomanjkanje priložnosti za ustrezne socialne interakcije, pa tudi kritike ter različne oblike zlorabe.
"Natančnega razloga za nastanek anksioznih motenj ne poznamo, zato ga skušajo razložiti številne teorije. Med psihosocialnimi vzroki za razvoj anksioznih motenj se pogosto izpostavlja zgodnji odnos s starši, zlasti matere in otroka, oziroma družinsko okolje, ki je pretirano zaščitniško in vsiljivo, ter težave z nadzorovanjem vedenja in razpoloženja."
Socialni dejavniki pa po njenih besedah izhajajo iz posameznikovega ožjega in širšega socialnega okolja. "Med pogostimi najdemo težave v zakonu, stres v službi, pretirana pričakovanja, neuspeh v šoli in različne pritiske iz okolice. Dokazan je tudi genetski vpliv."