Aloja – blagodejni učinki puščavske rože

V ljudski medicini velja aloja za eno od prvih rastlin, za katere je znano, da jo je človek vsesplošno in izredno pogosto uporabljal v različne namene. Alojo naj bi tako poznale že številne starodavne kulture, tako v Egiptu, Perziji in Grčiji kakor tudi v Indiji in Afriki. Že v starem Egiptu je aloja veljala za rastlino nesmrtnosti. Antični grški zdravnik Dioscorides je zapisal, da aloja deluje pozitivno na celjenje ran, ustavlja izpadanje las, zdravi genitalne rane in odpravlja hemoroide. Prvotna domovina Aloja je rastlina sušnih območij. Prvotna domovina vseh vrst aloje so vsa vroča območja Afrike, razen suhih puščav in tropskih deževnih pragozdov. Aloja raste v severni Afriki, Aziji in na jugu Mediterana, gojijo pa jo tudi v subtropskih delih ZDA in Mehike ter v obalnem pasu Venezuele. Da lahko preživijo obdobja brez padavin, imajo mesnato odebeljene liste, v katerih skladiščijo vodo. Pod povrhnjico je mesnato tkivo in snopi žil. Okoli žil je žilni ovoj, plast podolgovatih celic, ki vsebujejo rumen sok, iz katerega pridobivajo alojino smolo. V sredini lista je mehko tkivo, ki služi rastlini kot rezerva vode. To je dragoceni gel aloje. Alojin gel vsebuje od 96 do 99 odstotkov vode. Preostali del predstavljajo zmesi v dolge verige povezanih sladkorjev (polisaharidov), salicilne kisline, vitaminov in mineralov.

Pri aloji težko govorimo o eni sami učinkovini. Encimi izboljšajo prebavo, snov, imenovana accemannan, krepi imunsko sposobnost, encimi, vitamini, mineralne snovi in polisaharidi pomagajo razgraditi tumorje in mrtve celice ter dovajajo pomembne hranilne snovi zdravim in bolnim celicam. Številne študije so dokazale, da je sok aloje učinkovit tudi v boju proti bakterijam in glivicam.

Poznamo več kot 200 vrst aloje. V zdravstvene namene se danes uporabljata predvsem dve vrsti: navadna aloja, ki ima dve latinski imeni, in sicer Aloe vera in Aloe barbadensis, ter južnoafriška aloja, ki je poznana pod latinskim imenom Aloe ferox.

Iz aloje pridobivajo dva izdelka: alojino smolo in alojin gel. Alojina smola, ki ji včasih kar na kratko rečemo aloja, se pridobiva že več tisoč let, pridobivanje alojinega gela pa je postalo zanimivo šele v tem stoletju.

Kako deluje alojin gel? Alojin gel so začeli resno raziskovati šele v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Pozneje so se raziskave z zdravljenja opeklin razširile še na zdravljenje drugih obolenj, kot so rana na želodcu, vnetje dlesni, akne in preležanine. Alojin gel je pokazal obetavne rezultate tudi pri zdravljenju teh stanj. Pri celjenju ran alojin gel rane ne zapre neprepustno, tako da omogoča dostop zraku. Voda pa zagotavlja rani primerno vlago, ki je potrebna za učinkovito celjenje. Poleg vlažilnega učinka naj bi alojin gel tudi ščitil rano pred zunanjimi dražljaji. Drugi menijo, da alojin gel deluje tudi aktivno, in sicer tako, da zavira rast bakterij.

Alojin sok

Alojin sok pridobivajo iz povsem naravnega, 100-odstotnega alojinega gela, ki ga pridobijo s hladnim stiskanjem. Zaradi tega ohrani aktivne snovi, ki so pomembne za zdravilno delovanje. Tako v gelu kakor tudi v soku prisotni polisaharidi koristno delujejo pri vnetjih ustne votline, vnetjih dlesni, žrela in prebavil ter pri rani na želodcu. Njena uporaba je priporočljiva tudi za urejanje prebave. Čisti alojin sok ima naraven, rahlo grenek, svojstven okus. Kogar moti naravni okus soka, ga lahko tik pred uporabo zmeša s katerimkoli drugim sadnim sokom.

Kaj vsebuje alojina smola? Sestavo alojine smole raziskujejo že dolgo časa in je zdaj že zelo dobro poznana. Glavna učinkovina je aloin. To je močno odvajalo, ki se uporablja pri hujših oblikah zaprtosti. Ponekod navajajo, da imajo te spojine tudi protivirusno in protibakterijsko delovanje. V zelo majhni količini naj bi bila njihova prisotnost v alojinih napitkih zelo koristna.

Vzgoja doma

Danes lahko na tržišču najdemo številne pripravke iz aloje, njihova vrednost je lahko pogosto dvomljiva. Zato je najbolje, da rastlino posadimo kar doma. Potrebuje dovolj suho peskasto zemljo in zmerno svetlobo. Občutljiva je samo na mraz, zato jo imamo pozimi v stanovanju. Sicer pa potrebuje skromno, peščeno zemljo in malo zalivanja. Pri vzgoji ne uporabljajmo kemičnih hranilnih ali zaščitnih sredstev. Razmnožujemo jo z vrhom (rožo) starejše rastline, pogosto pa aloja sama požene vrsto mladih rastlinic – te odstranimo skupaj s koreninami in posadimo posebej. Ko rastlina zraste, samo poberete liste, odstranite stebla in listne žile, iztisnite sok s topim predmetom in sok nanesite na rano.