Zmagoslavni pohod genialnega norca na svet

Gledališka postavitev nekoliko norčavega, cirkuškega šova zmagovalcev (gangsterjev) in poražencev (nebogljenega ljudstva), ki sta ga v koprodukciji s SNG Drama Ljubljana na oder Gallusove dvorane postavila Cankarjev dom in Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture, je impozantna in spektakularna v svoji podobi ter mračna v svoji sporočilnosti, a na čase nekoliko čustveno votla v svoji pripovednosti.

Brecht je delo, z mislimi za ameriško občinstvo, spisal leta 1941, ko je Evropi "vladal" zločinski veleum Adolf Hitler. Besedilo, v katerega je vpeta prispodoba veličastnega zagona (in propada) takratne izkrivljene, apokaliptične politične norosti osamljenega genija, je mojstrsko zapakiral v všečno sladkarijo za gledalce. Hitlerja je oblekel v gangsterja blaznega pogleda, evropsko bojišče pa hudomušno spremenil v boj za prevlado nad trgom zelenjave (še posebej cvetače) v času prohibicije v ameriškem leglu klobukov, šik oblek in nepreglednega števila orožja, Chicagu.

Hitler je, zgodovina nas že tako uči, najprej z neopaznimi manipulativnimi prijemi ljudstvo sosednjih držav prepričal v nadvlado arijskega "božanstva", nato pa se z naraščajočo močjo kruto poigral z usodo preostale Evrope. Tako se tudi groteskni Arturo Ui zaradi majhne skrivnosti, ki jo s svojima pajdašema (ameriški različici Göringa in Goebbelsa) odkrije po naključju, z izprijenimi spletkami in izsiljevanjem vseh vpletenih počasi, a vztrajno vzpenja po lestvici nemorale in kriminala ter na koncu (če konca sploh je) zasede prestol ilegalnega chicaškega podzemlja in postane Zevs gangsterskega Olimpa.

Pod spretno taktirko režiserja Eduarda Milerja na fascinantni sceni Marka Japlja – v svoji zasnovi mogočna konstrukcija s stebri in stopnišči ter prehodi na različno visoke pozicije močno spominja na pročelje borze, s pomočjo videoprojekcij pa zlahka spremeni podobo v fasado bogate vile ali v goreče skladišče – se je igralski ansambel ljubljanske Drame v bogati kostumografiji Lea Kulaša doživeto vrnil v burno obdobje gangsterjev, izkoriščevalcev in morilcev 30. let prejšnjega stoletja.

Najsvetlejša točka, svetilnik, ki galejo vpreženih, skorajda karikaturno zarisanih protagonistov varno usmerja skozi labirint nepredvidljivih čeri v razburkanem morju sicer trdne uprizoritve, je bil zagotovo Jernej Šugman v naslovni vlogi premetenega "zlodeja" Uia. Tokratna odlika tega izjemnega igralca je bila v stanovitnem obvladovanju karikirane obrazne mimike, mojstrski govorici telesa in na splošno mogočni odrski prezenci. Ne samo zaradi besedila, ki je to zahtevalo, tudi tako se je zdelo, kot da se vsi drugi klanjajo njegovi volji in nadzoru. V njegovi upodobitvi lika je zaznati kanček norosti resničnega Ala Caponeja, dobršna mera hladnokrvnosti filmskega Botra Marlona Branda, ščepec tankočutne komičnosti Charlija Chaplina iz filma Diktator ter prevladujoča manira "überzločinca" Hitlerja. Resnično užitek ga je bilo gledati, kako se iz navidezno umirjenega gospoda (a z nervozno trzajočimi tiki nog in rok) prelevi v krvoločno, moči željno pošast. Pohvala gre tudi drugim akterjem v predstavi (in teh ni malo), ki se z danim materialom spoprimejo kot sovražnik s sovražnikom, hrabro, pronicljivo, brez zadržkov.

Predstavo zaznamuje še en presežek, (na čase že preveč) bombastična glasba Boštjana Gombača, ki se tokrat preizkusi tudi v vlogi napovedovalca in pijanega delavca, domnevnega požigalca skladišča v pristanišču. Z izjemnim igranjem v živo je s še štirimi glasbeniki naslikal neuničljivo zvočno kuliso ter s tako značilnimi trobili (in uporabo orgel v dvorani) poustvaril hektično vzdušje obdobja gangsterskega "Vetrovnega mesta".

Predstava je zastavljena velikopotezno, celo kolosalno. A me je kljub vsej pompoznosti in grandioznosti ob koncu pustila praznega, neizpolnjenega. Oder Gallusove dvorane je po mojem mnenju za že tako veliko zasedbo skoraj tridesetih umetnikov še prevelik. Prav ta prostornost je namreč botrovala nekoherentnosti prehodov med prizori. Še tako majhne scenske pavze so bile nepotrebne in moteče.

Moteč faktor je predstavljalo tudi doneče ozvočenje igralcev. Zaradi popačenih besed je bilo besedilo mestoma nerazumljivo, kar zagotovo ni pripomoglo k dodani vrednosti videnega in slišanega.

Predstava, ki obravnava izjemno aktualno problematiko, svežo tako danes kot pred več kot sedemdesetimi leti, je zagotovo vredna ogleda. Vsak pri sebi pa naj odloči, kaj mu prinese, ali dokončno gledališko katarzo ali nekaj, o čemer je še vredno razmišljati in nadgraditi.