Zgodbe so za zmerom

Pod naslovom "Kako bomo zgodbe pripovedovali v prihodnosti?" se se zbrali strokovnjaki mnogih področij. Pa "strokovnjaki" tudi – založništvo je sredi viharjev in udeleženci imajo občutek, da je ladja rahlo navrtana, vsekakor pa brez jasno začrtane poti. Zato napenjajo oči in nočejo zavreči ničesar, kar se prikaže na obzorju – mogoče bi bil pa to čudežni otok z varnim pristanom. Recimo ekipa, ki literarne klasike spreminja v računalniške igrice. Prvi je bil Veliki Gatsby ("enostaven za igranje, le dva gumba in smerniške tipke"), sedaj pa obdelujejo Jane Eyre. Je to prihodnost? Mogoče obratna pot: od igrice do zgodbe? Na sejmu razstavlja tudi Rovio Entertainment, katerih jezni ptiči (Angry Birds) so doživeli 350 milijonov prenosov; pohvalijo se s tem, da jim uporabniki dnevno poklonijo 300.000.000 minut igranja. Na posetnici vodilne osebe piše, da gre za vrhovnega direktorja knjižnega založništva in res na stojnici kažejo tudi papirnate slikanice. Koliko zgodbe pa je v njih? Veliko, saj so prašiči ukradli pticam jajca in sedaj jih morajo dobiti nazaj. Aha. Ali pa novi časi prinašajo konec linearnosti, torej pomikanja od A do B, marveč nas bodo avtorji zasipali s potmi, ki se cepijo. Da se bomo znotraj romana (igre?) neprestano odločali in vodili junaka oziroma junakinjo. Novi stari časi Starejši občani se še spomnimo navdušenja nad večpredstavnostjo (multimedijo), ki je zavladala v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in se končala z pokom balona internetnega podjetništva. Vsi so hoteli interaktivne zgodbe, čez par let pa so ugotovili, da uporabniki želijo biti vodeni in se nočejo vsakih par minut zbezati iz sveta zgodbe v vsakdanjost ter se odločati namesto avtorjev. Pisatelji pa so postali scenaristi, saj so morali na vsaki točki zgodbe predvideti več možnosti. Kar se je izkazalo za trdo in dolgotrajno delo, za katerega niso prejeli dodatnega plačila od založnikov, zato so se mu najraje izognili.

Če so danes drugačni časi, bomo videli.

Kakorkoli pa, značilnost literature je, da nas v svoj svet posrka počasi. Neučakan bralec, ki bo že po prvem odstavku iskal tisti dve tipki, v njen svet ne bo mogel vstopiti. Če založnike vzamemo dobesedno, potem je literatura mrtva in je čas za preklop na računalniške igrice.

Med skrajnostmi pa je videti tudi zelo zanimive izdelke, predvsem za otroke. Če so slikanice združitev ilustracij in besedila, računalniške ploščice zdaj dovoljujejo združitev risank in teksta. Narejeno z mero in okusom deluje zelo privlačno.

Skrivnostna povezava Poslušal sem razprave in debate ter se čudil. Frankfurtski knjižni sejem je tako pomemben, da lahko povabi kogarkoli, torej so povabili najpametnejše ljudi iz posla. Da se navdušujejo nad prehodom v igrice, torej iz literature, ki je vaja iz dolgotrajne pozornosti, v popolno nasprotje, torej kratke prebliske, sem pričakoval. Hkrati pa skoraj vsi govorniki tožijo nad tem, da je vse več mladine funkcionalno nepismene. Podatki so osupljivi in vsaka država jih našteva z grozo (pri čemer morate vedeti, da smo bili Slovenci vodilni na lestvici).

In ta razcep me čudi; ta slepa pega najpametnejših ljudi, ki bi radi Gatsbyja, Jane, Hamleta, … pretvorili v arkadno streljačino, hkrati pa jamrajo, da odjemalci niso sposobni brati originalov. Kako zdaj? Odločiti se bo treba, mar ne? Mogoče za založnike nastopajo časi, ko ne boste mogli imeti obojega hkrati: poslovne uspešnosti in pismenih kupcev.