"Želela sem postati računovodkinja"

Senca slavnih staršev je že dolgo ne ovija več, z njo se ni nikoli preveč ukvarjala. V filmske vode je zaplavala z glavno vlogo v Pevčevem celovečercu Hit poletja, trenutno na odru Siti Teatra blesti v predstavi Odspejsani, aprila se je zgodila predpremira igrano-dokumentarnega filma Franja, v katerem je upodobila legendarno bolničarko Franjo Bojc Bidovec, že to poletje pa naj bi zaigrala v novem filmu, ki bo žanrsko opredeljen kot grozljivka. V intervju poleg naštetih projektov opiše prijateljstvo z mamo Mišo Molk, razkrije, kaj ji najlažje nariše nasmeh na obraz ter kaj jo najbolj prizadene.

Zadnje čase se vaše ime največkrat omenja v povezavi s filmsko upodobitvijo legendarne bolničarke Franje Bojc Bidovec. Kako ste se počutili v koži tako pogumne in svobodomiselne ženske? Odlično. Franja je lik, ki mi ga je bilo v veselje upodabljati zato, ker je ženska, ki si zasluži dodatno pozornost. Ne samo zato, da v slovenskem prostoru vemo, kje je bolnišnica Franja, da se lahko odpravimo na nedeljski sprehod, ampak da prikažemo izredno žensko z zanimivo življensko zgodbo, ki je imela ogromno smisla za humor, premogla je neverjetno toplino. Prek knjig, ki sem jih prebrala o njej in jih je tudi sama napisala, mi je takoj sedla v srce.

Ste si glavno vlogo pribojevali na avdiciji ali se je režiserka Jasna Hribernik že takoj obrnila na vas? Mislim, da je Jasna sama začela brskati in iskati primernega igralca. Vem, da je našla Franjino fotografijo in mojo fotografijo, ju primerjala in se odločila, da stvar deluje, da je nekaj podobnosti. Zamisel je predstavila producentu, ki se je strinjal z njo. Do možnosti sem tako prišla z njenim impulzom. Sicer pa gre za igrano-dokumentarni film z ogromno dokumentarnimi posnetki iz arhiva, iz svetovne vojne, njenega življenja. Igra je nekaj, kar pomaga povedati zgodbo, ni pa na prvem mestu.

Kaj nam lahko poveste o snemanju, filmski ekipi, takšnih in drugačnih prigodah, ki so spremljale projekt ... Težko si je bilo obuti partizanske škornje, si opasati vse pištole, nositi vojaško jakno in hlače iz debelih volnenih materialov, ki so v tistem času varovali pred mrazom. Zanimivo je bilo iti po njenih stopinjah ter razkrivati dejstvo, da se je Franja v tisti grapi počutila najbolj domače. Ko se vojna končala, ko se je vrnila na miren teritorij, v mirno življenje – to zapiše tudi v svoji knjigi – je za nekaj časa izgubila smisel. Med vojno so z bolničarji postali prijatelji, vsak dan so reševali življenja, kar jim je dalo občutek poslanstva, obkroženi so bili s krogom ljudi, ki so jim zaupali, bilo je polno ljubezni. Ko se je vojna končala, se je vse to končalo, razpadlo je. Ostal je občutek pomanjkanja po intenzivnosti tistih časov, kar je precej ironično.

Na TV-zaslonih ste se najprej pojavljali v oglasih, glasbenih spotih, leta 2008 pa ste slovensko javnost očarali z vlogo v Pevčevem celovečercu Hit poletja. S filmom ste bili dobesedno vrženi v medijski vrvež . Kako ste se znašli? Super, saj sem bila vanj vržena z razlogom. Ko imaš v rokah nekaj oprijemljivega, ko veš, da si delal dobro, da si za nekaj porabil več kot pol leta ter ta stvar postane paket, na katerega sem še danes ponosna, ni nobenih skrbi. Znajdeš se v medijih, odgovarjaš na novinarska vprašanja, veš, o čem govoriš, ter si ponosen na to, da imaš za sabo tako dober projekt.

Debitantska vloga vam je bila pisana na kožo, nekateri »poznavalci« so celo zapisali, da ni jasne ločnice med značajskimi lastnostmi realne Ule in filmske Tine ... Težko se je izogniti temu, da vsake vloge ne bi interpretiral skozi lastne oči, dodal nekaj osebnih značilnosti – pa naj gre za fizis, ki je neizognibno tak, kakršen je, dolge noge, suhi prsti, ali pa je to način govora, določene kretnje ... Seveda poskušaš delati lik, drugačen od sebe, se poglobiti v kontekst dekleta, okoli katerega se vrti zgodba, verjetno pa je kljub temu kakšen nasmeh povsem moj.

To sicer ni bila vaša prva filmska vloga, pred kamero ste namreč stali že pri rosnih 13 letih. Nastopila sem v očetovem filmu Deklica s frnikulami, ki je bil posvečen Iti Rina. Slabe pol minute upodabljam slavno Ito, prav to pa je bil moj prvi stik s pravim filmom.

Ambiciozni otroci slavnih staršev se v življenju težko otresejo njihove sence. Pri vas imamo občutek, da se s tem ne obremenjujete, prosto plavate v svojem življenjskem toku. Srečo imam, da se je moje življenje začelo karierno oblikovati takrat, ko se mi je zdelo, da sem dovolj zrela za spopadanje s preizkušnjami, ki so mi prečkale pot. Za igro moraš imeti v sebi vsaj nekaj zrelosti, da lahko poiščeš določene čustvene odzive in interpretacije. Sicer sem imela pri šestih letih veliko željo postati računovodkinja, pa knjižničarka, pri sedmih baletka. Nikdar nisem imela v sebi neke močne želje, da bi postala manekenka, misica, pevka, da bi bila karkoli od tega, kar bi slava od doma lahko prenesla na mlado hčer. Hit poletja mi je pokazal, kaj je film, in mi tako tudi približal ljubezen do njega.

Z mamo Mišo Molk se pogosto skupaj pojavljata na družabnih prireditvah. Človek dobi občutek, da sta najboljši prijateljici. Je tako že od nekdaj? Niti ne. Tudi to pride z zrelostjo, s časom, ko nehaš biti star 14, 15, 16, ko prihajaš domov ob treh zjutraj in loputaš z vrati, ko se naučiš pogovarjati, preživiš določene življenjske izkušnje, skratka ko ugotoviš, da nasproti tebe ne stoji mama, ki ti hoče zgolj postavljati neka pravila igre, ki se ti zdijo takrat blazno absurdna ter popolnoma nepoštena. Zdi se mi, da sva si z vsakim letom bližje, predvsem pa je dobro to, da si dve ženski – ena je že tako močna, druga v odraščanju – pustita svoj prostor. Zdaj ko živiva vsaka po svoje, se veliko lažje in več druživa, saj si druga za drugo vzameva čas takrat, ko nama ustreza. Z mamo skuhaš kosilo, greš na Rožnik. Gre za kakovosten čas, ki ga preživiš skupaj.

V enem izmed intervjujev ste rekli, da je slava videti bolj očarljivo od daleč kot pa potem, ko se ti prilepi na nogo in jo nosiš s sabo na vsakem koraku. Vam je slava torej odveč? Izjava se je navezovala na kontekst Odspejsanih, predstava govori o treh mladih puncah, ki si blazno želijo vstopiti v medijski svet. Sicer pa pri nas niti ni take slave, da bi ti nekdo s podaljšanim objektivom sledil pri kosilu, odklepanju vrat, na kavici. V hollywoodskem kontekstu bi bilo to nekaj, kar bi se mi zdelo osebno zelo naporno. Majhnost Slovenije omogoča, da kakovostne stvari doživljaš in delaš, po drugi strani pa imaš še vedno dovolj osebne svobode.

Poleg igralskih zalogajev dodobra izkoriščate komunikološke veščine, ki ste jih pridobili med študijem. Pri odnosih z javnostmi pomagate Alenu Kobilici in Jonasu Žnidaršiču. Naložbeno-življenjsko zavarovanje Flegma se je odločilo biti podpornik centra slepih športnikov Vidim cilj, njegov ambasador in idejni vodja je Alen Kobilica. Podpirajo tudi izbor Stand-up komika leta, tega so organizirali že lani, ko je bil v rokah Vida Valiča, letos pa je vajeti prevzel Jonas. Eden od projektov je sproščujoč, drugi pa deluje z dobrim namenom, poslanstvom, tako da uživam v obeh. Ko delaš kot predstavnik za stike z javnostjo za nekoga, ki ga občuduješ, ni težko najti dobrih besed, v medijih ni težko najti prostora, niti ni težko biti podpornik. Osebno se mi je sicer komunikologija pri 18 letih zdela lepša od daleč, ko pa ta posel spoznaš od blizu, moraš biti kar prepričan, da je to nekaj, kar te žene naprej.

Trenutno sodelujete tudi pri sinhronizaciji novega Disneyjevega filma Brave. Glas ste posodili princeski. Slovenskega prevoda naslova še nimamo, v kinematografe pride jeseni. Merida je nadobudna princesa, ki bi se rada izognila željam matere – ta bi jo rada čim prej postavila v kontekst naslednice z izbranimi snubci. Še vedno bi rada dirkala, jahala konje in medvede, se vzpenjala na slapove ter kričala na ves glas.

Katerih projektov pa se nameravate lotiti v bližnji ali dalnji prihodnosti? Pojavile so se govorice o snemanju grozljivke. Bo princeska vendarle postala čarovnica? Ne vem, ali bo postala čarovnica. Natančne datume in uradno potrditev projekta še čakamo. Scenarij je napisan, Predrag Rajčić – Peridza bo režiral, Ven Jemeršič pomaga, tudi Matjaž Kenda je zraven. Razkrijem lahko le, da se bodo v filmu pojavile štiri »zlo fajn« slovenske babnice. Čakamo še na zadnjo finančno pomoč, da se lahko lotimo uresničitve projekta.

In kaj bodo te štiri babnice počele? So stare prijateljice, ki se družijo na vsake dve leti, več jim zasedeni urniki ne dopuščajo. Srečajo se v počitniški hiši, nato se spusti neka čudna, tiha noč, ki prinese veliko groze, srha, dvomov. Ni jasno, ali je v ozadju dogodkov ena od punc ali pa je kriva hiša ... Drugo naj za zdaj ostane skrivnost.

Če pustimo ob strani službene zadeve: kaj vam zapolnjuje vsakdan, kaj vas osrečuje, razveseli, kaj vas užalosti, najbolj prizadene? Čas mi zapolnjuje predvsem to, o čemer sva govorila. Bojujem se, da bi imela več prostega časa. Nasmeh na usta mi nariše lep pomladen ali poleten dan, dober komad na radiu, to, da imam na voljo 45 minut, da lahko pojem na ves glas v avtu. Kaj me razžalosti? V zadnjem času me najbolj boli to, da si o kakšnih ljudeh lahko zelo prepričan, potem pa se v zelo kratkem času pokaže, da ni tako, da morda pred tabo nosijo masko, ko pa ta maska pade, zagledaš bistvo, ki nikakor ni lepo.

Bi rekli, da živite svoje sanje? Trudim se.

V predstavi Odpejsani se vsaka od mladenk spopada z lastnimi strahovi, izpolnitvijo sanj in ambicij, kar sčasoma pripelje do besednega ter celo fizičnega obračunavanja. Bi za ceno uspeha stopali čez trupla sovražnikov, celo prijateljev? Nikakor ne. Več kot sebe v projekte ne moreš vložiti. Prav je, da v sebi iščemo maksimum in ga dajemo iz sebe. Če bi bilo potrebno za ceno slave prestopati trupla, pa ne vem, ali bi mi ta slava sploh še dišala.

Zadnje čase vas je mogoče opaziti tudi na modnih brveh. Gre le za dodaten vir zaslužka ali so v ozadju resne manekenske ambicije? Morda so bile, ko sem bila mlajša. V kontekstu modnih revij se zadnje čase pojavljam bolj v vlogi voditeljice. Modno stezo prepuščam tistim, ki to resnično obvladajo. Če pa pride spotoma kakšna služba, ki je vezana na delo fotomodela, jo veliko lažje sprejmem.