Wim Delvoye: umetnik, ki uporablja prašiče namesto platen

Wim Delvoye je odraščal v zahodni Flandriji, izobrazba v umetniški šoli pa mu je zaradi neperspektivnih napovedi glede belgijske umetnosti vcepila občutek, da nima kaj izgubiti. Morda je tudi to pripomoglo k temu, da se je začel hitro obračati k bolj nenavadnim izrazom umetnosti; začel je na primer barvati tapete in preproge ter spreminjati njihove izvirne vzorce.

Mozaik lastnih izločkov Bolj kot slikanje samo ga privlači teorija del in nič čudnega ni, da je več svojih zamisli uresničil s pomočjo pomočnikov. Mednarodna prepoznavnost ga je dosegla z delom Mozaik na Documenti IX, mozaično postavitvijo ploskev, sestavljenih iz fotografij njegovega lastnega iztrebka. Med njegovimi najbolj znanimi deli je tudi Kloaka, predimenzionirana maketa prebavnega sistema, ki jo na eni strani sestavlja jašek, na sredini pralni stroj, na koncu pa sušilna naprava. Delvoye je v konstrukcijo spustil obrok, in ko ga je stroj na drugi strani izpljunil, ga je umetnik zapakiral in prodajal za dva tisoč funtov. S Kloako se je Delvoye sicer norčeval iz umetniškega sveta, saj je povsem nazorno dal vedeti, da je večina sodobne umetnosti zanič in da so cene prenapihnjene. Belgijec je sicer trdil, da Kloake nikoli ne bo prodal muzeju, vendar je pozneje le skonstruiral napravo posebej za Muzej stare in nove umetnosti v Tasmaniji.

Tetovirani prašiči so individualni Še večjo razvpitost je umetniku prinesel projekt Art Farm (Kmetija umetnosti). Leta 1992 je začel tetovirati prašičje kože, ki jih je dobil iz ameriških klavnic, pet let pozneje pa je poslikave namenil živim prašičem. Leta 2004 je svojo prašičjo umetnost preselil na Kitajsko, kjer so zakoni za zaščito živali ohlapnejši. Tam za 24 prašičev skrbijo lokalni kmetje, Delvoye pa jih v sodelovanju s tremi kolegi redno tetovira z najrazličnejšimi poslikavami, od monograma Louisa Vuittona do lobanj, križev in Disneyjevih junakov. Prašiče pred postopkom sicer omamijo in obrijejo, ko pa je koža živali do konca popisana in jo zakoljejo, njeno kožo posuši in jo proda kot umetniško delo ali pa proda celotno nagačeno žival. Zanimivo je, da je Delvoye sicer vegan, glede svoje prašičje farme pa pravi, da živalim odvzame anonimnost v kolesju živilske industrije.

Kritiki ga cenijo predvsem zaradi sposobnosti nastavljanja ogledala sodobni umetnosti, mešanja umetnosti z ljudskim izrazoslovjem ter poigravanja z ironijo in kritičnim pogledom na vladavino blagovnih znamk. Njegova dela so do 17. septembra razstavljena tudi v pariškem Louvru.