Vse več slikanic kombinacija odlične ilustracije in slabega besedila

Slikanice – samo najboljše so za otroke dovolj dobre Leta 2010 je v Sloveniji izšlo 441 slikanic in igroknjig, kar je skoraj polovica vseh knjig, izdanih za otroke in mladostnike. Med njimi jih je Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo Mestne knjižnice Ljubljana le 28 odstotkov ocenila kot primerne za otroke. O tem, kaj se pri nas dogaja s slikaniško produkcijo v času, ko v tujini trdijo, da slikanica izumira, in kako naj starši in vzgojitelji ločijo zrnje od plev in otrokom ponudijo najboljše, je pod taktirko založnice in urednice Irene Miš Svoljšak na knjižnem sejmu 25. novembra razpredala četverica poznavalcev otroške literature: bibliotekarki in strokovnjakinji s Pionirske Kristina Picco in Ida Mlakar, literarna kritičarka in urednica za otroško književnost pri Miš založbi Gaja Kos ter ustvarjalec slikanic in igroknjig Damijan Stepančič, ki vsako leto pridno "obira" zlate hruške, znak kakovosti knjig za otroke in mladino.

Le 7,5 odstotka zelo dobrih in odličnih slikanic in igroknjig "Zelo hitro lahko ovržemo mit, da knjižnice kupijo vse, kar izide," je ocenila Miš Svoljšakova in trditev podkrepila z dejstvom, da so slovenske knjižnice leta 2010 kupile 45 odstotkov manj pogrešljivih igroknjig in tretjino manj pogrešljivih slikanic kot leto prej. Po drugi strani je zastrašujoče nizka tudi kakovost izdanih slikanic in igroknjig, saj je bilo v letu 2010 zelo dobrih in odličnih 7,5 odstotka, kar pomeni 36 slikanic in eno igroknjigo, preostale založniške produkcije pa 92,5 odstotka, je povedala Kristina Picco in navedla težavo nekakovostnih knjižnih grižljajev: "Še vedno se nadaljuje trend ogromno slikanic, z likovnega vidika dobrih, celo odličnih, z besedilnega pa slabih, podhranjenih. Za povprečnega bralca oziroma starša je to zavajajoče dejstvo, na katerega želimo opozoriti."

Očitki slabe kakovosti največkrat letijo na račun neizčiščenosti, ponavljanja, prenasičenosti, nedodelanosti in slabih prevodov, ki se jim pridružijo še lektorske in korektorske napake, neustrezni prevodi, napačna vezava in manjkajoče strani, neberljivost, neusklajenost besedila in ilustracij, neustrezen tisk, obledele ali kričeče barve … "Če pa ošvrknem bero leta 2011, lahko rečem, da je ogromno odličnih ponatisov, čakamo pa na izjemne novosti, ki jih lahko preštejemo na prste ene roke," je še dodala Piccova.

Slikanice vpeljejo v svet besed in svet likovne umetnosti Ida Mlakar je izpostavila prezasičenost s slikaniškimi izdajami: "Ker je ta produkcija tako velika – kako naj ima starš pregled nad tem in hkrati še ve, kaj je dobro? V trgovskem središču se mi zdi, da bi dobro odigrala svojo vlogo označba, kot so naše zlate hruške. Delamo na tem, da bi zelo dobre, odlične knjige sproti polepili že založniki, kar bi olajšalo izbor staršem." Poznavalcem pa sive lase povzroča še množica slabih prevedenih igroknjig v nakupovalnih središčih, slovenskih izvirnih igroknjig pa je žal zanemarljivo malo.

Gaja Kos je ovrgla trdno zakoreninjeno prepričanje, da slikanice predstavljajo prvo fazo oziroma fazo za igroknjigami in da ilustrirane knjige zgodbic terjajo že bolj izurjenega bralca: "V neki točki so ilustrirane knjige zgodbic in nekatere slikanice skoraj izenačene glede na težino branja, v nekaterih primerih je tu velik razkorak, a vsekakor mislim, da bodo slikanice vedno v neki določeni bralski fazi ostale primarne knjige. Tudi zato, ker je slikanica edina knjiga – sploh če govorimo o slikanicah brez besedila ali tistih z bogatimi dvostranskimi ilustracijami –, ki otroka ne vpelje samo v svet besed, ampak tudi v svet likovne umetnosti. Mislim, da starši, ki se tega zavedajo, nikakor ne bodo preskočili slikanic."

Zahteve po interakciji besede in slike, inovativnosti, drznosti in svežini Damijan Stepančič spoštuje načelo, da je le najboljše dovolj dobro za najmlajše bralce, zato se zelo domišljeno loteva svojega dela: "Knjiga ima posebno poslanstvo, sploh pa slikanice in otroške knjige, ki se jih otroci in pa vsi mi, ki smo šli skozi otroštvo s knjigami, zelo dobro spomnimo. Po moje se spomnimo samo dobrih knjig – in zakaj ne bi svojim najmlajšim omogočili, da pridejo v stik z dobro knjigo? To je moja filozofija pri ustvarjanju knjig." Kot kaže, se obnese, saj streže z osebnim zadovoljstvom, žanje uspehe pri bralcih in kot za stavo "rabuta" zlate hruške.

Za pridobitev znaka kakovosti ni dovolj, da si založba priskrbi dobrega pisca in ilustratorja in poskrbi za odličen izdelek. "Slikanica mora izkazovati visoko stopnjo interakcije besede in slike, visoko stopnjo inovativnosti, svežine, drznosti v verbalnem in slikovnem izrazu – ko se vse to združi, nastane odlična slikanica," je razložila Piccova. Slikanice, ovenčane z zlatimi hruškami, odlikujejo še humor, subverzivnost in poglobljeno ubesedovanje bolečih ali tabu tem, visoko pa kotirajo še slikanice, ki so nadgradnja ali predelava klasičnih avtorskih in ljudskih pravljic, balad in legend.

Pomanjkanje samokritičnosti avtorjev "Mislim, da je ključna samokritičnost, ki je v našem prostoru – vsaj po gori rokopisov sodeč – včasih kar nekako zmanjka," je poudarila Gaja Kos, ki rešitev vidi v branju, da bi avtorji spoznali polje, na katerem želijo delovati. Po realizaciji izvirne ideje predlaga za nekaj časa odložiti besedilo, ga s časovno distanco še izpiliti in dati v branje osebi, ki je kritična oziroma lahko računamo na njeno iskreno mnenje, šele nato z veliko mere samokritike pride na vrsto ponudba založbi, seveda ob pripravljenosti na uredniško sodelovanje. Opozorila je tudi na naraščajoče število pravljic otroških avtorjev in ilustratorjev, "ki so lahko simpatični družinski projekti, ki naj bi to tudi ostali". Škoda se ji zdi, da bi otrokovo delo prehitro prišlo v javnost, saj pisec morda čez desetletje ali dve ne bi bil tako zadovoljen s svojim delom kot recimo pri osmih, devetih letih, zato naj bi se raje potihoma uril doma in nastopil pozneje.

Dobra slikanica navaja otroka, da bo znal ločiti dobro od slabega "Recept za dobro slikanico so teme, ki otroka na nek način preraščajo. Mislim, da mitologija otroke blazno zanima, od babilonske do grške, rimske, zanimajo jih streljanje, potapljanje, zmaji, Tezej, labirinti – mislim, da bo ta recept skoraj 100-odstotno deloval. Dobra slikanica se ukvarja s temo, ki otroka navaja na kategorije, ki jih bo v življenju uporabljal – ne, da si bo znal po večerji umiti zobe ali bo zvečer pospravil copate, ampak da bo znal ločiti dobro od slabega, da bo prepoznal, da mora pomagati prijatelju … Če so starši pozorni na to, mislim, da ne morejo zgrešiti," je spoznanja o dobrih slikanicah iz lastnih izkušenj delil Stepančič, oče treh otrok.

Za konec so poznavalci slikanic obelodanili še svoj osebni izbor najboljših. Piccova je izbrala Dahlove Odvratne rime, ker "so višek zafrkancije, ki sprošča", Kosovi v prijetnem spominu iz otroštva ostaja Zrcalce Grigorja Viteza, deloma tudi zaradi simpatičnih ilustracij, Mlakarjeva se je odločila za Andersenove pravljice, saj "imam rada živahne, malo kritične in humorne zgodbe", Stepančiču pa je najbolj ostala v spominu Grimmova pravljica Železni Janez s svojo arhetipskostjo in zmago dobrega.