Video: Filmsko soočenje z avstrijsko nacistično preteklostjo

Ob torkovi 75. obletnici pripojitve Avstrije nacistični Nemčiji so ponovno vzniknile teme, ki odpirajo vprašanja neslavne zgodovine. Avstrija se nikoli ni zares soočila s svojo temno platjo. Najprej zanikanje, nato apatija ali bes, odločilen korak bodo, kot kaže film Živi (Die Lebenden) Barbare Albert, morali storiti mladi.

Barbara Albert (1970) je režiserka, scenaristka in producentka ter pripada t. i. novemu avstrijskemu valu. Nase je opozorila že leta 1999 s filmom Nordrand, v katerem se je posvetila izgubljenim mladostnikom, ki so iz nekdanje Jugoslavije pribežali v Avstrijo. To je bil takrat prvi avstrijski film, ki je bil po dolgem času prepoznan tudi v tujini. Albertova je bila med drugim tudi soscenaristka pri zmagovalcu berlinskega festivala, filmu Grbavica Jasmile Žbanić. Režiserka pravi, da si težko predstavlja, da bi posnela romantično komedijo, vedno je na strani družbenega angažmaja, kar dokazuje tudi njen film Živi, ki je te dni na ogled na festivalu avstrijskega filma Diagonale v Gradcu.

Albertova se je pogumno lotila v Avstriji še vedno ne najbolj priljubljene teme – avstrijskega dela nacistične zgodovine. V literarnih krogih sta nanjo med drugim vztrajno in brezkompromisno opozarjala Thomas Bernhard in Elfriede Jelinek in je tudi zaradi tega obveljala za "skrunilko gnezda". Generacija otrok staršev, ki jih je določila druga svetovna vojna, se je sicer najpogosteje rada sprijaznila z udobno pozicijo, da je to pač zgodovina, v katero ni več smiselno dregati.

Film o 25-letni študentki Siti, ki se sooči s temno družinsko skrivnostjo Barbara Albert se s tem ne strinja. Na podlagi lastne izkušnje, ko je že kot odrasla oseba izvedela, da je bil njen dedek član SS ter je deloval v Auschwitzu, je posnela film o 25-letni študentki Siti, ki se sooči s temno družinsko skrivnostjo.

Kot je o filmu dejala Albertova, "ni želela prežvekovati krivde", v prvi vrsti jo je zaposlovalo vprašanje, "kje je danes naša odgovornost". Njena junakinja se poda na pot za dokumenti, dokazi, ki jo iz Berlina pelje na Dunaj, v Varšavo in ne nazadnje v Auschwitz. Medtem ko oče besno zavrača njeno kopanje po družinski zgodovini, njej ljubi dedek umre. Ko Sita najde dedkova videopričevanja, ta le znova potrdijo znano držo: nisem kriv, to so bili drugi časi, bil sem druga oseba, izpolnjeval sem ukaze, interniranci so bili zame le duhovi, katerim se človek rad ogne. Albertova se je v filmu izrecno vzdržala delitve na dobre in slabe Avstrijce, predvsem jo je zanimala siva cona, ki ne nudi enoznačnih odgovorov.

"Današnji 20-letniki ne ločijo več med SS in Wehrmachtom" In kaj naj z vsem tem generacija vnukov, pravnukov? Albertova je jasna: "Vedeti morate, da današnji 20-letniki ne ločijo več med SS in Wehrmachtom. Mnogi med njimi trčijo ob družinsko zgodovino, tako kot sem jaz, zato moramo s tem tabujem opraviti, šele takrat se lahko, tudi mladi, dokopljejo do svoje prave identitete."

Režiserka je že na več mestih poudarila, da mlade generacije za dejanja svojih prednikov ne nosijo nobene odgovornosti, njihova odgovornost je le ta, da tega ne potlačijo ter tudi na tak način pozdravijo družbo. Filmska usoda Site je sicer taka, da se z izraelskim fantom na umetniško-aktivističen način poda reševat izraelsko-palestinski spor, kar je po mnenju številnih kritikov zaključek "na prvo žogo", a sporočilo Albertove bi bilo tudi brez tega jasno.

Izogibanje dokumentarnim posnetkom, gomili trupel in dimnikov V Avstriji so o nacistični zgodovini in holokavstu posneli kar nekaj dokumentarcev. Toda Albertova v svojem filmu ni želela dokumentarnih posnetkov, gomil trupel, dimnikov. "Želela sem čustva, ki prevevajo vse vpletene, nobene distance," je dejala. In še: "Ko sem izvedela za dedkovo zgodovino, me je bilo sram, zdaj sem, tudi s pomočjo filma, s tem opravila."