Vesna Pernarčič: Zaljubila sem se v tango

Ste pred premiero predstave Čas za tango. Zakaj ravno tango?

Ne vem … Nekako me je obsedel. Kar naenkrat sem se − po dolgem času − odločila, da je čas za novo predstavo in neprestano je v ospredje "butala" eksotična glasba, ki tako zaznamuje ples tango. Dejala sem si: "Moram ustvariti nekaj, kar bo vsebovalo ta čarobni ples." Zamisel je nekako nato obvisela v zraku.

Medtem so me poklicali, da bi odigrala – kakšno naključje – plesalko tanga v nekem TV-filmu. In tako sem začela plesne vaje za vlogo. V trenutku sem se zaljubila. Že takrat sem koreografoma Blažu Bertonclju in Andreji Podlogar (ki sta poskrbela tudi za koreografijo v moji predstavi) omenila, kako se je zgodilo to nenavadno naključje: sama sem razmišljala o projektu s tangom v glavni vlogi in zdaj sem tango vadila za vlogo v filmu. Mislila sem si: "To je znamenje!"

Vloge v filmu žal nisem odigrala, saj sem morala oditi na operacijo. Med ležanjem v bolnišnici pa so se začele zamisli o mojem projektu in tako sem spisala besedilo.

V predstavi ne le igrate, ampak ste tudi avtorica besedila. Kaj vas je vodilo pri ustvarjanju?

Kot rečeno, želela sem predstavo o tangu, s tangom. Začela sem razmišljati o zgodbi, kjer igra tango pomembno vlogo. In nič bolj tangovskega ni od prave ljubezni. Moram priznati, da sem sprva razmišljala celo o parodiji na ples, saj sem se ob pogledu na preostale tečajnike, začetnike, velikokrat namuznila. Ples je namreč izredno težak in prvi koraki so velikokrat nerodni. Tudi moji so bili. To se mi je sprva zdela dobra ideja za komične vložke. A ko se je ideja o predstavi razvijala, sem sklenila, da morata biti v ospredju par in njuna ljubezen. Tu mi je na pomoč priskočil Andrej Murenc, sicer član Slovenskega ljudskega gledališča iz Celja, ki igra moškega, moj severni pol, moj jang, če tako želite.

Predstava bo sicer humorno obarvana. Tanga bo veliko. Režiser Primož Ekart si je zamislil plesni uvod v vsakem od desetih prizorov, torej bo deset plesnih točk. Tango bo napovedal vsakega od prizorov, ki smo jih tudi poimenovali: srečanje, spoznavanje, zapeljevanje … Na koncu se bo vse združilo v homogeno celoto. Tudi glasba – napisal jo je Davor Herceg − za predstavo je popolnoma nova.

Ker na nobenem razpisu nismo dobili dodatnih finančnih sredstev, se je pojavila težava z igranjem glasbe v živo. Nisem želela, da bi zvenela sintetično, ustvarjena z računalniki, zato sem za pomoč prosila člane Astorpia Tango Quinteta. Prijazno so se odzvali in mi posneli glasbo na matrico. Kljub temu da glasba ne bo odigrana v živo, bo vsaj zvenela tako, kot mora.

Bili ste Edith v Piaf Edith Piaf, Ježek v Greva se Ježka, zdaj ste strastna plesalka tanga. Vse to so (bili) manjši, osebni projekti. Kako in zakaj ste se odločili zanje?

Rada se preizkušam v različnih stvareh, rada vidim, kam lahko sežem s svojim umetniškim ustvarjanjem, izražanjem. Poleg tega se mi zdi zdravo, da delaš tudi zunaj matičnega gledališča. Če pa gre za tvojo konkretno zamisel, ki jo razviješ do želenega rezultata, je stvar še toliko bolj izpopolnjujoča. Preprosto uživam v projektih, ki me bogatijo.

Kje se raje vidite, v teh, naj jih poimenujem, komornih predstavah ali v večjih zasedbah na velikih odrih?

Vse mi je všeč. Rada prekinem svoje projekte s predstavami v matičnem gledališču v Kranju, kjer sem del neke ekipe, in obratno. Mirna in zadovoljna sem, ko se lahko umaknem od vrveža množičnega teatra. Po eni strani si lahko zadovoljen, da imaš službo, po drugi strani pa skozi proces ustvarjanja svoje predstave ugotoviš, koliko nekega truda je v to vloženega.

Ko si v službi, se nekako poleniš. Za vse so odgovorni drugi: poskrbijo za reklamo, izberejo režiserja, scenografa, kostumografa … Ko pa sam skrbiš za svojo predstavo, ugotoviš, da vse ni tako samoumevno.

Beseda strast je močno vpeta v vaše življenje. Kaj vam strast pomeni v poklicnem, kaj v zasebnem življenju?

Najverjetneje je to povezano z mojim temperamentom. Ko se lotim nečesa, mi ne da miru, dokler ne dosežem zadovoljujočega rezultata. In v tem pogledu sem strastna oseba. Zdi se mi, da če si v našem poklicu brez strasti, ga težko opravljaš ali ga sploh ne moreš. Ta strast mi v poklicu kvečjemu pomaga, da dosežem to, kar hočem, kar želim.

V zasebnem življenju pa si želim, da včasih ne bi bila tako strastna. Konec koncev je strast je dobra stvar, kakorkoli to obrneš. Brez strasti si mrtev.

Kabaret monodramo Piaf Edith Piaf je režirala Tijana Zinajić, tokratni projekt je v režiserskih rokah Ekarta. Kako, če sploh, je drugačno sodelovanje z režiserko in režiserjem? Gre za boj med spoloma?

Moja izkušnja s Tijano, na primer, z vidika spola, ni drugačna v ničemer. Prav tako je predana delu, ima močne ideje, je sposobna, odgovorna, zorganizirana kot vsak moški, morda še bolj. Zdi se mi, da so v tem poslu včasih ženske še bolj zagrete, da delo opravijo tako, kot morajo. Da bi ženska kot režiserka obstala v tej umetnosti, skoraj kot srna v tropu volkov, mora biti dovolj močna, karizmatična in samozavestna.

Morda gre v tem pogledu za nekakšen boj med spoloma. Vendar pa režiserjev kljub temu nisem nikoli delila na moške in ženske. Če so sposobni in ustvarjalni, se jim prepustim in jim popolnoma zaupam.

Odlikuje vas širok igralski razpon. Blestite v resnih in komičnih vlogah. Kaj je za vas večji izziv in zakaj?

Oboje imam rada. Zelo rada igram v komedijah, izjemno uživam. Zdi se mi tudi, da se komičnosti ne moreš naučiti, je nekaj, kar je v tebi. Sama nimam težav s tem, da na odru brijem norce iz sebe. Brez tega pri komediji ne gre. Verjetno je to povezano z dejstvom, da sem tudi v zasebnem življenju komična. Imam pač smisel za humor. Za nekatere pa je to velik izziv.

Hkrati resnejše vloge od mene zahtevajo nekaj, kar se pri komičnih likih morda ne izrazi. Globlja čustva. Privlačijo me liki, kjer lahko raziskuješ samega sebe.

Premiera predstave bo 25. marca v Kavarni Union.