Utopična megastruktura

Muzej sodobne umetnosti Metelkova v sestavi slovenskih in mednarodnih umetnikov izpostavlja tista njihova dela, ki bodisi vsebinsko ali formalno sledijo definiciji sodobnega. Tem definicijam sledi tudi razstavljeno delo Tobiasa Putriha, ki nas popelje v različne interpretacijske pripovedi utopij v umetnosti. Gre za resnico, zgodovinski narativ, prevod estetske predstavitve in prostorske pretvorbe. Avtor prostor transformira, rekonstruira in lastno stvarnost konstruira na novo ter v delu raziskuje naravo kiparskega snovanja z nadgradnjo uporabnih prostorov.

Likovno prevajanje Tobiasa Putriha temelji na deformiranih zaznavah in učinkih, ki se pojavijo pri gledalcih, ter vplivih, ki določajo njihovo obnašanje. Pri ustvarjanju ga zanimajo odnosi v socialnih in kulturnih prostorih pa tudi tisto, kar je na obrobju oziroma zunaj teh prostorov. Njegova produkcija odgovarja na zgodnejše utopične, eksperimentalne in revolucionarne projekte. Z delom si avtor dovoli raziskovati in misliti utopijo. Značilna formalna krhkost je v sestavljivosti v nenehnem procesu obnove in preoblikovanja.

Lebdeče mesto V galerijskem sistemu se obiskovalec sreča z lebdečo konstrukcijo, ki sestoji iz množice trikotnikov in veznikov. Njegov model utopično teorijo sanjskega mesta prihodnosti prevaja v fizično stvarnost, kjer nas avtor zadovoljuje z estetsko in prostorsko izkušnjo. Vsebinsko nas delo nagovarja z vprašanji, kako je videti nikjer oziroma nekraj, kraj, ki ga ni. Na utopična in imaginarna vprašanja so s svojim delom odgovarjali številni umetniki, arhitekti, filozofi in pisci pred nami.

V ospredju kiparska forma Forma, ki lebdi v prostoru, je fizični okvir z množico prehodov in izbir. Kolektiv veznikov in lesenih elementov pooseblja posameznika, ki se v širokem polju svobode odloča, ali bo dano utopijo sprejel ali pa jo bo zavrnil. Prostorska konstrukcija tvori vzorec pravil, v katerem lahko vsak od nas najde individualne prostore svobode. V Putrihovem primeru ne gre za neoklasicistične arhitekturne utopične projekte, ampak predloge in odgovore na njih ter želje, da bi lahko kiparska forma oblikovala in vplivala tudi na življenje sodobnega posameznika.

Tobias Putrih s svojimi projekti premika meje kiparskega mišljenja, ki prostorsko vzpostavljajo relacijske oblikotvorne definicije. V načrtih in konstrukcijah je formalno skromen, a vseeno vsebinsko kompleksen. Putrihova kiparska produkcija je model in prototip prostora, ki vizionarsko ostaja na ravni predloga, imaginacije in fantazijskih sposobnosti gledalca. Današnji pogled na megastrukture s posledico razvoja tehnologiji snovalcu forme omogoča nemogoče. Njegove oblike so posledice eksperimetniranja in razmišljanja o oblikah bivanja v prihodnosti. Lebdeče mesto v zbirki MSUM nam prek drobnih delcev in drobnih enot sestavlja tudi eno od možnosti utopičnega bivanja v prihodnosti.