Umetnica je prisotna – pogled v bolečino in ranljivost

Vsebinsko sidrišče filma z naslovom Umetnica je prisotna (The Artist is Present) so priprave in potek umetničine retrospektivne razstave v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMA) iz leta 2010, kjer je izvajala tudi istoimenski performans.

Ko je Marina Abramović v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja najprej sama in nato v sodelovanju z Ulayem začela performanse, je bila to oblika umetnosti, ki je umetnostni sistem dolgo ni sprejel.

Marina bi z identiteto alternativne umetnice rada že dokončno opravila, prizadeva si, da performans resnično postane del mainstreama. Razmišlja o svoji ustvarjalni dediščini, načinih dokumentacije kot tudi njenih kontekstualizacijah. Želi si utišati vprašanje: zakaj je to umetnost; v odnosu do njenega dela to vznika že 40 let, toliko časa kot umetniško deluje.

Z retrospektivno razstavo v enem od institucionalnih umetnostnih svetovnih središč je tako poteza zgodovinjenja performansa začrtana, ta pa je tako tudi odmevno vpet v mrežo sistema umetnosti. To potrjuje pregledna postavitev, medtem ko film umetnico prikazuje tudi v kontekstu zvezdništva, čaščenja umetnika, čemur se Marina Abramović vsaj na načelni ravni odreka. A kljub široki prepoznavnosti dokumentarni filmski zapis očrta še drugo stran resničnosti. Zavest splošne javnosti, katere odnos do umetnosti je še vedno razpet med ozke kategorije visoke in nizke, prave in neprave umetnosti.

Občinstvo kot objem, ki ga nikoli ni imela

Marina Abramović ni nikoli ločevala življenja in umetnosti, kar je mogoče videti tudi v filmu, ki ga je režiral Matthew Akers in v katerem umetnica na začetku predstavi tri Marine. Prva je produkt dveh narodnih herojev, partizanov, ki sta otroka – umetnica ima še mlajšega brata Velimirja – vzgajala s trdo roko discipline. Druga Marina je občutljiva, majhna punčka, željna ljubezni, ki je od matere ni nikoli dobila. Tretja pa je umetnici najbližja, in to je ta, ki vse šibkosti, slabosti, bolečino in nesrečo artikulira v umetnosti. Skozi duhovno raven preseže vse te partikularnosti.

Stanje duha je sidrišče avtoričine umetnostne prakse, telo pa njen medij in orodje. Kot pravi, ni pomembno, kaj počneš, ampak je pomembno, kakšno je stanje zavesti pri tem. Umetnica se je skozi svoje delovanje vedno znova spopadala s skrajnostmi, predvsem fizičnimi pa tudi psihičnimi in seveda zaznavnimi, v to pa neposredno vpletla občinstvo, ki mu je bilo odvzeto zgolj uživanje v opazovanju. Gledalec je postal priča, soustvarjalec in neposredni ter aktivni udeleženec v umetniškem položaju, po svoje je bil lahko celo soodgovoren zanj.

Dokumentarni film, ki poudarja ključne elemente dela Marine Abramović, predstavi tudi njeno preobrazbo. Če je nekdaj osnovno sidrišče, soočanje s skrajnostmi, v Marininem delu pomenilo telo, je to zdaj postal predvsem duh. Njeno delo pa je še bolj kontemplativno, čustveno in duhovno. Za performans Umetnica je prisotna, ki ga je izvedla v muzeju MoMA, je za čas trajanja razstave, kar je bilo tri mesece, šest dni na teden in sedem ur na dan – skupaj je to pomenilo 736 ur – sedela nepremično na stolu. Nasproti nje so se na prazen stol lahko usedli obiskovalci.

Umetnica tudi v tem performansu ni popustila, vzdržala je do konca, do skrajnosti, do roba psihične in fizične vzdržljivosti. Spet je premaknila meje, kot da bi z vsakim svojim naslednjim dejanjem morala iti še dlje.

Na stolu v muzeju MoMA se je Marina Abramović z občinstvom srečala še bolj neposredno. Iz oči v oči. O srečevanju z gledalci, s seboj in s človeštvom na sploh pravzaprav govori ves film. Globoko se lahko zazremo v ranljivost, bolečino in žalost, v katero se iztekajo milina, sočutje in moč. O tem nam govori Marina skozi svoje delo, film in v srečevanjih s pogledom. Govori o prisotnosti v sedanjosti, o vedno novem začetku, pozornosti in odprtosti. Tako je namreč tudi sama zrla v gledalce. Z vsakim je začela znova, od začetka. Z odprtostjo in sočutjem.

Psihološko branje Marininega odnosa z gledalci poudarja tezo, da ji občinstvo daje objem in občutek sprejetosti, ki ga od svoje matere nikoli ni dobila. Sama po govori o pomenu neposrednega energetskega pretoka med njo in gledalci.

Eno od najbolj ganljivih srečanj iz oči v oči v muzeju MoMA je, ko se na stol pred umetnico usede njen nekdanji partner in sodelavec Ulay. Med njima je neizmerna bolečina in ljubezen, je sedanjost, ki priča tudi o preteklosti. O svojem skupnem delu in odnosu v filmu spregovorita zelo osebno in iskreno.

Naj se zgodi, kar se mora zgoditi

Ob premieri dokumentarnega filma v Kinu Šiška sta o delu Marine Abramović spregovorila njen brat Velimir Abramović, filozof in profesor, ter umetnostna kritičarka Svetlana Račanović, ki piše doktorat o umetničinem delu.

Velimir je opisal Marinino transformacijo, ko je v sedemdesetih letih odšla iz Beograda in se preselila k Ulayu v Amsterdam. Pretrgala je z družinsko tradicijo in ideologijami, figurativnim slikarstvom in tako svojo formalno akademsko likovno izobrazbo. Sledila je ideji, njen takratni jaz pa je moral zamenjati novi, je opisal Velimir Abramović. Kot prava avantgardna umetnica, kot je še pojasnjeval Marinin brat, je morala končati vse determinizme, da bi tako lahko prišla do svobode.

V tistem času se je srečala tudi z drugimi kulturami, pozneje pa je pogosto odšla v Tibet, udeležila se je tudi različnih budističnih čiščenj karme, tehnike, ki jo uporablja tudi v svoji umetnosti.

Svetlana Račanović je pri performansu Umetnica je prisotna v kontekstu Marininega dela in filma opozorila na ustvarjalkin položaj, kjer je umetnik tisti, ki ustvari okoliščine, prevzame odgovornost in sprejme odločitev, ali po svoje dovoli, da se stvari odvijajo v nepričakovane smeri.

Tako je tudi pri omenjenem performansu s svojo negibnostjo, fizično neaktivnostjo, a izredno duhovno prisotnostjo in osredotočenostjo Marina Abramović dopustila, da se stvari zgodijo. Bilo je dovolj, da je bila prisotna, in zgodilo se je.