Tujec Alenke Sottler

Sottlerjeva je z ilustracijami lani sodelovala na mednarodnem natečaju londonske House of illustration (Hiše ilustracij) in založbe The Folio Society ter se med 650 sodelujočimi avtorji in avtoricami uvrstila med šest finalistov. Uvrstitev med finaliste lani julija je avtorica razumela tudi kot izjemen dosežek za prepoznavnost slovenske ilustracije v svetu, ki je bila v primerjavi s slikarstvom in z drugimi likovnimi zvrstmi vedno zapostavljena.

Izpod roke ilustratorke so tako v procesu ustvarjanja nastale upodobitve ključnih prizorov in naslovnice romana Tujec Alberta Camusa. Alenka Sottler je vizualizirala "motive ljubezni in smrti, dvojnosti, ki je temeljna Camusovem romanu", kot pravi sama.

Po besedah ustvarjalke je v Angliji razpisan tečaj predstavljal priložnost, za katero je vedela, da je ne sme zamuditi in da mora biti del tega procesa. Zagrabila je priložnost, da se en mesec druži s tem genialnim romanom in Camusom kot človekom, je v svoji motivaciji za sodelovanje napisala Sottlerjeva.

V dialog s pisateljem se je spustila na svoj način. S temeljitim premislekom o romanu na eni strani in skicioznim, hitrim slikanjem, prepuščenim vtisom, na drugi. Nastale so preproste slike, reducirane na grobo definirane figure in s spretno menjavo svetolobe in sence. Črno-bele ilustracije je ustvarila z odločnimi potezami navdiha, trenutka, brez razmišljanja o lepoti nastalega. S tem pa je sledila eksistencialnemu duhu književnega dela Tujca, kot so med drugim zapisali pri Mladinski knjigi, kjer je v novem prevodu Suzane Koncut in z likovno podobo Alenke Sottler po 70 letih v Sloveniji spet izšlo paradigmatsko delo filozofije absurda in eksistencialističnega pogleda na svet po drugi svetovni vojni.

Vprašanja, povezana s paradoksom absurda, pa so bila tista, s katerim se je Alenka Sottler v zadnjih letih veliko ukvarjala. S tem jo je soočilo njeno ilustratorsko delo za pesniško zbirko Skrivnosti Nika Grafenaurja, pesnik jo je pozneje imenoval Prividi, ki jo ustvarjalka razume kot poetični slovar osnovnih konceptov eksistencializma. Zato je ob priložnosti za ilustriranje Tujca takoj začutila, da se mora, kljub natrpanemu urniku, iztrgati iz histeričnega ritma vsakdanjika in se potopiti v okolje, kjer vladajo mir, tišina, zbranost, osredotočenost in zrelost. Ali kot je v jeziku barv še zapisala ob svoji motivaciji za sodelovanje na natečaju, prek katerega se je lahko zaprla v svet, kjer je delovala: "Bela kot čistost misli, kot svetloba razuma ali kot nedolžnost papirja."

Ustvarjanje je bilo vpeto med dinamiko in pritiske decembrskega časa, ki zahteva prisotnost na družabnih poslovnih in zasebnih srečanjih, sprejemih, odgovarjanje na voščilnice in elektronska sporočila, polna čustev in želja, ter poročanje o nemirih v Alžiriji konec leta 2010. Tako se je ustvarjalni proces odvijal med kaosom, truščem življenja in politike, študijem in risanjem. Ves čas se je vrtela v tem krogu. Šlo je za eno najbolj napornih "bitk" v njenem življenju, v katerem se je avtorica borila in upirala kot Camus.

Razstava ilustracij za roman Tujec v Mestni hiši je nastala v sodelovanju z Galerijo Sončnica in Mladinsko knjigo. Na ogled bo do 16. novembra.