Tjaša Kokalj: "Za misice je rezervirana 'drekasta barva'"

Tako so morali o doslej najuspešnejši slovenski misici, ki je pred tremi leti na izboru Miss Universe postala najlepša Evropejka, ponižno poročati pretežno o njenem manekenskem delu, še največ prahu pa je dvignila s tem, ko je napisala in izdala svojo prvo knjigo, ki ni bila niti žgečkljivih pikantnosti polna avtobiografija, temveč kriminalni roman. Po vsej verjetnosti je vsaj prevzetna, bi pričakovali. S svojim videzom (preverjeno!) pritegne pogled večine mimoidočih, a kmalu je jasno, da je kljub vsemu v sebi še vedno obdržala sledi tihe deklice, ki se najraje drži zase. Ob komplimentih še vedno zardi in z iskreno iskrivim pogledom v zadregi odvrne "hvala".

Za začetek me zanima, če veste, katero je glavno mesto ZDA? Ne, sanja se mi ne (smeh).

Resno, so vam šla takšna vprašanja po zmagi, in zagotovo ste jih dobivali, kdaj zelo na živce? Takrat se je vse to komaj začenjalo. Mediji so počasi ugotavljali, da je zelo zanimivo misico na hitro postaviti pred kamero, da ji začnejo delati živčki in se ji zatakne.

Pa se vam zdi, da je to značilno prav za Slovenijo? Da je potrebno nenehno dokazovanje neumnosti zmagovalk lepotnih izborov? Ravno pred kratkim me je močno razburilo, ker so predvajali posnetek, kjer je letošnja zmagovalka Miss Universe (Marika Savšek, op. p.) na svetovnem izboru oponašala živali. To je bila naloga, ki ji jo je dala žirija, pri nas pa so zadevo seveda zmontirali po svoje. Razburila sem se do te mere, da sem te novinarje dejansko klicala. Vsem medijskim osebnostim pri nas novinarji dajo svojo barvo. Za misice je rezervirana 'drekasta' barva.

Morda zato, ker je vedno več izborov in tako vedno več misic? Včasih smo imeli samo Miss Slovenije. Že, vendar tudi medijev ni bilo tako veliko. Ni bilo internetnih portalov in tako naprej. Se mi zdi sicer super, da se tudi mediji razvijajo, še posebej za novinarje, ki se potrudijo pri svojih izdelkih. Ampak, da me kličejo s portala in potem ne vedo niti pravega imena zmagovalke? Mislim, vtipkaš v brskalnik in je zadeva rešena.

Zagotovo ste imeli kakšno slabo izkušnjo tudi s sotekmovalkami, pri nas ali pa na svetovnem izboru … Kaj pa vem. Slovenske sotekmovalke so mi priznale, da so sprva mislile, da sem prevzetna, ker se na začetku, preden ljudi spoznam, držim bolj zase. Na svetovnem izboru je pa tako, ko se prižgejo kamere, je borba. Dekle, s katero sta si minuto nazaj zaupali osebne stvari, te pred kamero brez težav tudi fizično izpodrine, le da je prva pred kamero.

Resno? Se spomnite kakšne konkretne tekmovalke? Mislim, da je bila iz Kolumbije, morda Urugvaja, ne želim delati krivice. Nasploh so tekmovalke iz držav Južne in Srednje Amerike zelo borbene, ogromno jim pomeni zmaga. Tekmovalka iz Portorika je bila na primer ves čas v stiku s svojo državo, dnevno je prejemala navodila, kaj mora početi. Čeprav sem sama pogrešala malce več komunikacije s Slovenijo, sem bila vesela, da pri nas ni tako.

Zdi se, da vas imajo mediji v Sloveniji radi. Nikoli nismo brali kakšnih zlobnih medijskih namigovanj o vas, ki sta jih bili pogosto deležni na primer Nina Osenar in Sanja Grohar… To vsekakor, saj svojega osebnega življenja ne želim vlačiti po medijih. Ponavadi sem bila omenjena v kakšni novički ali intervjuju zaradi česa, kar je spremljalo kakšen moj projekt.

Vam je ta pozitivna podoba v medijih dala pogum, da ste izdali knjigo? Mislite, da bi podvomili, če bi se mediji prej spravljali na vas? Ne vem, če bi pustila, da mi mediji oziroma mnenje javnosti prepreči, da naredim nekaj, v čemer vem, da sem dobra. Me sicer prizadenejo negativni komentarji, ampak ko gre za mojo ljubezen, na primer pisateljevanje ali manekenstvo, takrat me ne briga.

Čisto iskreno, se vam zdi da bi brez medijske prepoznavnosti lahko že pri dvaindvajsetih izdali svoj roman? Po mojem mnenju ne. Čeprav so tudi slabe plati. Zdaj sem konec koncev vržena v koš z vsemi slovenskimi pišočimi estradniki, kar mi na trenutke ni všeč. Ne pravim, da sem boljša ali slabša, ampak pri meni je šlo za res veliko željo že davno preden sem pristala v medijih. Morda bi jo brez prepoznavnosti izdala nekaj let kasneje, morda bi bila tudi knjiga bolj kakovostna. Zato bom v prihodnosti ciljala na založbe, ki bodo moje medijsko izpostavljeno ime vzeli kot nekaj slabega.

In vas bodo, če prav razumem, kljub temu objavili? Da, šla bom k tistim, ki me bodo objavili, ker se jim bom zdela dobra.

Čeprav ste pa tudi sami priznali, da ste knjigo naslovili Poljubi me, miss ravno zato, da bo bolj atraktivna za javnost … To vsekakor, a takrat se je vse tako hitro dogajalo, odločila sem se iz danes na jutri. Vseeno je to roman in ne avtobiografija ali kakršnokoli opisovanje mojih izkušenj. Sem pa dodala mrvico tega miss pridiha, res je.

Lahko vseeno pričakujemo avtobiografijo? Ne, saj nimam preveč razburljivega življenja (smeh).

Še malo o vaši drugi ljubezni, kot pravite, manekenstvu. Prebrala sem, da ste jo začeli pri petnajstih, in sicer pri agentu, za katerega se je večkrat namigovalo, da dekleta prinaša naokoli. Ste morda tudi zato skoraj takoj odnehali? Pri petnajstih so me ustavile skavtinje in pri omenjeni agenciji sem opravila manekenski tečaj, postala pa sem tudi zmagovalka tega tečaja, kar naj bi ti omogočilo takojšen vstop v agencijo. Potem smo se začeli pogovarjati o tem, da moram shujšati in takrat sem se v trenutku distancirala od celotne situacije. Bila sem gimnazijka, potrebovala sem energijo in nisem želela hujšati za brezveze. Tako da nisem delala niti "booka" ali česarkoli.

To ste se odločili čisto sami, brez staršev? Kot večina najstnic tudi sama nisem imela najboljšega mnenja o svojem telesu. Takšni agenti želijo to izkoristiti, meni je na primer rekel, da če shujšam, grem lahko z njim za konec tedna delat v Pariz. To me ni zanimalo. Seveda sem se o tem pogovorila tudi s starši, saj sem bila mladoletna, pa tudi sicer mi njihovo mnenje pomeni ogromno. Ampak v osnovi sem se odločila sama.

Z manekenstvom ste se začeli resno ukvarjati šele po zmagi na Miss Universe. Znano je, da modna industrija na lepotna tekmovanja gleda bolj prezirljivo. Ste imeli zaradi tega kakšne težave?Pri nas misice in manekenke ljudje res težko ločujejo. Da, pri nas je veliko misic in veliko manekenk. Veliko misic, ki bi bile rade manekenke, in tudi nekaj manekenk, ki bi rade postale mis. Zato je vse pomešano. Zato ob oddajah, kot je Supermodel, padajo komentarji "ja saj ta pa sploh ni lepa". Ker ne razlikujejo med tema dvema pojmoma.

Zato kratka pričeska? Da bi se otresli te "princeskaste" mis podobe? Ne, postrigla sem se, ker moji lasje niso ustvarjeni, da bi bili dolgi, čeprav sem jih dolgo v to prepričevala. Na koncu sem hodila naokoli s scefrano metlo na glavi. Nikoli še nisem bila tako zadovoljna s svojo pričesko kot zdaj.

Bi kaj svetovali zmagovalki Supermodela Aneli, ki se je morala, podobno kot vi, otresti te podobe klasične svetlolase lepotice, ki je preveč lepa za visoko modo? Ona ne potrebuje takšnih nasvetov, še posebej ne od mene, ki res nisem neka manekenka, ki bi delala v tujini. To bi bila degradacija nje. Mislim, da že dobro obvlada to prelevitev v dekle, ki je primerna tudi za visoko modo. Ona mora samo iti v tujino in začeti veliko delati. Mislim, da ji bo to tudi uspelo.

Za konec k čisto osebnim stvarem. Pred nekaj leti ste rekli, da so vaše sanje biti pišoča mamica dveh otrok. Imate te sanje namen uresničiti kmalu ali v daljni prihodnosti? Ta želja je trenutno zelo močna, tako da skušam malce pritisniti na zavoro. Okoli mene so namreč same nosečnice in mlade mamice in posledično si tega tudi sama želim. Sicer imava s fantom doma že enega otroka, kužka Medota, ampak bodo pa definitivno tudi otroci.

Se pravi, lahko da je to načrt za res bližnjo prihodnost? Ne vem, ne vem (smeh).