Tilka Jamnik: Branje je dejanje in dajanje ljubezni

Preberete več knjig, kot je dni v letu. Za vas torej velja, da ena knjiga na dan odžene zdravnika stran? Tole ste pa res duhovito povedali! Da, ena knjiga na dan "odžene zdravnika stran", ugodno vpliva na moje duševno počutje. Pa tudi eno jabolko na dan pojem, veste! Naj poudarim, da berem predvsem otroške in mladinske knjige, tako da je ta ena knjiga lahko tako slikanica, celo kartonka, kot več sto strani obsežna fantazijska pripoved. Moram kar veliko brati, saj še vedno sodelujem v strokovni skupini v MKL, Pionirski – centru za mladinsko književnost in knjižničarstvo, ki pripravlja priročnik za kakovostno branje oziroma pregledne sezname mladinskih knjig. Preberem res veliko knjig, toda le kakšnih pet do deset knjig za odrasle mesečno. Ampak branje tako ali tako "vrača čas" …

Svojo ljubezen do knjig sejete med bralce vseh generacij. Kdaj naj se malček prvič sreča s knjigo in kdaj naj jo starostnik odloži? Za branje ni nikoli prezgodaj in nikoli prepozno. Otroku naj bi "brali" že pred rojstvom – tedaj mu mama pove kaj prijaznega, medtem ko boža svoj trebuh. Z novorojenčkom se pogovarjamo, se igramo bibanke, medtem ko ga previjamo, mu pojemo uspavanke. V ljudskem slovstvu se je ohranilo veliko poigrank in uspavank, kar dokazuje, da so mame že nekoč vedele, da za otrokov razvoj nista potrebni le hrana in nega. Človek postane po besedi! Ko dajemo otroku v roke druge predmete, mu damo tudi prve knjige – igralne knjige iz blaga, lesa, kartona. Pomembno je, da otroku poimenujemo predmete, ki so upodobljene na straneh teh "knjig", da se z njim pogovarjamo. In potem tako naprej: starejši je otrok, debelejše so knjige oziroma daljša so besedila.

Zakaj pa naj bi starostnik knjigo sploh odložil?! Branje mu vendar ohranja duševno svežino, branje je telovadba za možgane! Samo v primeru, da mu vid ne dopušča več. Sicer pa beremo tudi starejšim, slabovidnim, dementnim, vsem, ki iz kakršnegakoli vzroka ne morejo več brati. Branje ugodno vpliva nanje.

Kakšno darilo je za otroka čas, ko mu beremo? Branje je dejanje in dajanje ljubezni. Tako otroka uvajamo v svet branja, v svet leposlovja in znanja, obenem pa se poglabljajo čustvene vezi med otrokom in odraslim, ki mu bere. Odrasli je z otrokom, ukvarja se z njim, daruje mu svoj čas. Najbrž ni naključje, da sem se prav v tem trenutku spomnila na Momo Michaela Endeja, ki pravi, da je čas vsakogar skrit v srcu in da je čas pravzaprav življenje. Ob branju starši in otroci skupaj uživamo v življenju, ga izpolnimo z veseljem, radovednostjo, učenjem … skupaj uhajamo v domišljijske svetove.

Zakaj je pomembno, da otrok bere? Najprej je pomembno, da otroku beremo odrasli, takrat, ko že sam začne brati, in dokler si to želi. Branje ugodno vpliva na otrokov vsestranski, intelektualni, čustveni, socialni razvoj, spodbuja njegov govor, domišljijo, radovednost … Ali kot poskušamo preprosto povedati staršem: če želite, da bo vaš otrok v šoli in življenju uspešen, mu čim več berite v predšolskem obdobju, vse od rojstva. Zelo pogosto, na vseh koncih, zasledim znani citat Alberta Einsteina: Če želite, da bi bili vaši otroci bistri, jim pripovedujte pravljice. Če želite, da bi bili še bistrejši, jim pripovedujte še več pravljic. In če otroku veliko beremo, bo potem tudi sam bral brez težav in z veseljem, postal bo bralec za vse življenje.

Kako vse vplivnejši internet (pre)oblikuje bralne navade današnje mladine in kako ga lahko uporabimo kot motivacijo za branje? Današnja mladina ima rada kombinacijo besedilnega in slikovnega. Internet je privlačen, mladi na njem preživijo vse več časa, ne le da iščejo informacije in berejo, tam se celo družijo s pomočjo družabnih orodij. Kot je že splošno znano, internet sicer omogoča takojšen dostop do neskončne količine informacij, po kateri je preprosto iskati, vendar gre za raztreseno brskanje, ki je sicer privlačno, a onemogoča globoko razumevanje in pomnjenje, kot ga doživimo pri "poglobljenem branju" tiskane knjige. Prav zdaj se lahko poglobljeno poučimo o tem tudi že v slovenskem prevodu knjige Nicholasa Carra Plitvine. Najbrž ima res smisel, da tiskane knjige povezujemo z internetom in da na spletu promoviramo tiskane knjige, uspešne so tudi razne klepetalnice in blogi, kjer si izmenjujejo mnenje o prebranem. Že sama uporaba interneta zahteva in nudi veliko branja, žal pa predvsem begajočega, nepoglobljenega, v resnici pa bi prav besedila na internetu zahtevala zelo kritično branje!

Kaj se letos obeta na mladinskem literarnem festivalu Bralnice pod slamnikom, ki je zaživel lani? Me veseli, da že veste za Bralnice pod slamnikom! Prvi slovenski mladinski literarni festival bo letos med 15. in 22. majem potekal že drugič. Ker je bil lani uspešen, smo obdržali koncept: srečanje "zlatih bralcev" iz Domžal in okolice, ki so brali za Bralno značko vso osnovno šolo, srečevanja ustvarjalcev mladinske književnosti z bralci na osnovnih šolah, praznovanje branja na prostem, v parku, razstava likovnih del v knjižnici Domžale ter krajše strokovno srečanje za mentorje branja. Toda letos smo še posebej pozorni do "drugačnih" knjig in do mladih bralcev s posebnimi potrebami, kar je povezano s temo letošnjega šolskega parlamenta, festival smo poglobili z literarnim natečajem na to temo, prizadevamo si, da bi bilo pričakovanje ustvarjalcev na šolah pri učencih procesno in ciljno naravnano. Festival se je razširil na knjižnico Tolmin, tam je dobil kar "mlajšega bratca", med ustvarjalci pa bo tudi gostja iz tujine, nizozemska pisateljica Joke van Leeuwen, katere dve deli, Čiv! in Ko je oče postal grm, sta v slovenščini izšli pri založbi Miš, ki je tudi sicer nosilka festivala Bralnice pod slamnikom.

Kot predsednica Slovenske sekcije IBBY ste v stiku z mladinsko književnostjo po svetu. Kakšni so trenutno trendi v mladinski književnosti in kam se uvršča slovenska? Smem najprej opozoriti, da Slovenska sekcija IBBY letos praznuje 20-letnico? Praznovali jo bomo z razstavo in simpozijem o prevajanju mladinske književnosti, skupaj z revijo Otrok in knjiga z mednarodnim simpozijem o evropski pravljici (v okviru EPK) in tudi na 20. prodajni razstavi tujih slikanic Bologna po Bologni.

Zdaj pa o trendih v mladinski književnosti: nove izdaje književnih besedil v knjigah, kjer prevladuje likovno nad besedilnim, slikanice, ki niso namenjene le otrokom, porast stripa, skrajšane izdaje obsežnih osrednjih književnih del iz svetovne zakladnice, povezave z internetom, vse več "over-cross" besedil, ki so namenjena tako mladostnikom kot odraslim bralcem, precej vojne tematike, in sicer vse več od mladih avtorjev, ki vojne niso sami doživeli, mladinska književnost izhaja tudi v e-knjigah. Določen delež slovenske mladinske književnosti je kakovosten, v koraku s književnostjo v mednarodnem prostoru, morda ji manjkajo odtenki nekaterih tem, morda tudi krajša duhovita besedila, in če vem prav, imamo samo eno e-knjigo oziroma slikanico, le 1001 pravljico Lile Prap. Kakovostnih izvirno slovenskih knjig je dovolj; težava je le ne prezreti jih v množični knjižni produkciji (okrog 1400 naslovov, slovenskih in prevedenih), zato pa so tako dragoceni pregledni seznami mladinskih knjig Pionirske.

Od mladostnikov pa k starostnikom, ki jim berete v domovih za starejše občane. Čemu radi prisluhnejo? Se o prebranem tudi pogovarjate? Zdaj berem samo v domu starejših v Medvodah, tistim, ki sami ne morejo več brati. Berem jim različno spominsko literaturo (na primer Spominjarije Poldeta Bibiča, ki je tudi med stanovalci tega doma), razlagalne pripovedke iz okolice Medvod, slovenske ljudske pravljice, šege in navade (ob praznikih); ob tovrstni literaturi se tudi sami česa spomnijo in kaj povedo. Berem jim pesmi Franceta Prešerna (ob 8. februarju), Otona Župančiča, Simona Gregorčiča in drugih; zgodi se, da začnejo recitirati pesmi, ki jih še vedno znajo na pamet. Izbiram tudi humorna besedila, da se malo nasmejejo. Pokažem jim tudi kakšno zanimivo slikanico, na primer Žiga špaget gre v širni svet Aksinje Kermauner, tipno slikanico za slepe in slabovidne … Bralna urica nam mine, kot bi mignil.

Na bralnih delavnicah gostujete med Slovenci v izseljenstvu in zamejstvu. Kolikšno je pri njih zanimanje za branje v maternem jeziku? Kateri slovenski avtor je najbolj priljubljen med njimi? Ta gostovanja nudijo izjemne strokovne in človeške izkušnje! Pri Slovencih zunaj Slovenije ni pomembno le zanimanje za branje v slovenščini – ni nujno, da jim je to še materni jezik, zagotovo jim ni učni oziroma sporazumevalni jezik –, ampak stik s slovensko besedo, živo, govorjeno, stik z nekom iz Slovenije, četudi samo s promotorko branja. Kako veseli so šele slovenskih literarnih ustvarjalcev, ki so potem tudi pri njih med najbolj priljubljenimi. Sicer pa poznajo in spoštujejo slovenske klasike, Franceta Prešerna, Otona Župančiča, Toneta Pavčka in druge, med mladinskimi pisatelji pa te, ki so med najbolj priljubljenimi tudi v Sloveniji, Primoža Suhodolčana, Deso Muck, Janjo Vidmar … V bralnih delavnicah med slovenskimi družinami zunaj Slovenije zelo rada delam s periodiko (Cicido, Ciciban, Pil, Pil+, Moj planet, Kekec, Zmajček), ki prinaša raznovrstne bralne spodbude, in s pesniškimi zbirkami, kot so Vrane Ervina Fritza, Pavcek doc. Toneta Pavčka, Izbrane rozine v akciji Andreja Rozmana Roze, ki prinašajo različna pesniška besedila, dostopna bralcem različnih jezikovnih in bralnih zmožnosti, pesniška besedila z medbesedilnimi učinki. Pridobim udeležence vseh starosti, res!

Lani ste prejeli Čopovo diplomo, uradno priznanje za življenjsko delo na področju knjižničarstva, neuradna priznanja pa najbrž dežujejo iz ust "vaših" bralcev. Katero se vam je najgloblje usidralo v srce? Kar precej jih je, toda v resnici sem imela srečo, da sem delala in še sodelujem s krasnimi ljudmi v Pionirski knjižnici, v Društvu Bralna značka Slovenije – ZPMS in Bralnem društvu Slovenije ter z mnogo drugimi sodelavci po vsej Sloveniji in zunaj nje, kajti moja uspešnost je odvisna od njihove pripravljenosti sodelovati! In ker so vse lepe stvari tri, dovolite, da končam kar s tremi takšnimi "priznanji": mlad, čeden moški in uspešen poslovnež me v polni dvorani udeležencev predstavi kot svojo "pravljično babico" (pred 20 leti je obiskoval moje ure pravljic v Pionirski knjižnici v Ljubljani); iz vrtca me pokliče vzgojiteljica in me po mnogo letih povabi na gostovanje, ker si želi podobno z žarom pretkano strokovno predavanje; mentorica z osnovne šole, kjer sem učencem v vsakem triletju posebej predstavljala knjige s tematiko letošnjih šolskih parlamentov, mi na Facebooku zapiše: Veliki hvala! Vi ste bili največja junakinja, kajti mlade ste zares navdušili za branje teh knjig. V knjižnici je bila velika gneča, "rezervacije" knjig so se vrstile. Ja, branje je lahko čudovito potovanje. Danes ste potovali do naših src …