Tavanje Letečega Holandca

Wagnerjevega Letečega Holandca so se v koprodukciji SNG-ja Opere Ljubljana in Cankarjevega doma lotili zvezdniško. S solisti iz tujine, ki jih v prvi ponovitvi sicer nismo videli, dirigentom Aleksandrom Markovićem ter domačimi gledališčniki in filozofoma jim je na oder Gallusove dvorane uspelo postaviti estetsko dovršeno videnje tega Večnega mornarja, kot se je opera imenovala v starem prevodu. Matjaž Berger je s teoretsko podporo Mladena Dolarja in Slavoja Žižka ter vizualnimi dodatki scenografa Marka Japlja, videooblikovalca Gašperja Brezovarja in kostumografa Alana Hranitelja, ustvaril Holandca, ki je blizu tudi tistim, ki so si bolj kot z operno domači z gledališko govorico.

Romantična opera oziroma glasbena drama Richarda Wagnerja Leteči Holandec se ukvarja s temo, ki je danes prisotna predvsem v mladinskih romanih: prekletstvom večnega življenja oziroma trpljenja, kjer odrešitev ponuja prava ljubezen. Med živimi in mrtvimi tokrat niso vampirji ali zombiji, temveč Leteči Holandec, mornar, ki je želel obpluti rt v viharju, pa ga je zaradi njegove izjave, da lahko vztraja tudi do sodnega dne, hudič prijel za besedo in obsodil na večno tavanje po morju. To tavanje ima sedemletne prekinitve, ko mu je dovoljeno stopiti na kopno in najti do groba zvesto ženo, ki ga bo odrešila prekletstva. Holandec se ob viharju približa ladji, ki je nasedla tik pred domačim ciljem, in kapitanu v zameno za roko njegove hčerke Sente ponudi zaklade, ki jih je nabral v svojem dolgoletnem tavanju.

Usoda in dejstvo, da Senta, Holandčeva odrešitev, tega skrivnostnega mornarja prepozna takoj, čeprav ga še nikoli ni srečala, sta na odru prikazana s kar nekoliko srhljivo lutko Holandca, ob kateri prepevajo Senta in dekleta ob neodobravanju dojilje Marije, ki smo jo zaradi osrednje postavitve na odru sprva skoraj zamešali s Sento. Prizori s Sento so tudi prvi, kjer se dvigne prosojna pregrada in nekoliko razblini skrivnostnost srečanja dveh mornarskih posadk.

Prehajanje med tuzemstvom in onostranstvom, minljivostjo in večnostjo tudi najbolj zaznamuje odrsko estetiko: prevladujoča bela barva in negotova tla, prekrita s tonami soli, okostje kita, ki grozeče lebdi nad nastopajočimi, in v prvem dejanju spuščena prosojna pregrada, na katero so projicirane videostvaritve Brezovarja, ki se tudi po dvigu pregrade nadaljujejo v ozadju. Monolitno zasnovo odra dopolnjujejo dodatki, kot so obročasta konstrukcija, kolovrati ter konec koncev formacije opernega in slovenskega komornega zbora, ki jih elegantno končujejo ljubljanski baletniki. Leteči Holandec tako ves čas ohranja odrsko dinamiko, ki jo nekoliko prekinjajo zgolj dueti, morebiti nezanimive prizore pa Berger dopolnjuje z videoprojekcijami, na primer s citiranjem Hegla, Hirstovo diamantno lobanjo in prizori ladje v viharju.

Leteči Holandec z Bergerjevimi posegi tako ni več samo romantična opera s presunljivo glasbo velikana Richarda Wagnerja, temveč postane tudi meditacija na temo menjave, prekletstva tavanja in odrešitve v ustalitvi, žrtvovanja ter seveda minljivosti in večnosti. Pri tem navdušuje scenografska velikopoteznost, ki svoj vrhunec doživi v uprizoritvi (skoraj hollywoodskega) konca, za katerega je Berger dejal, da gre za "ukinitev z ohranitvijo".