Stolp kot prispodoba blaznosti

Pesnitev orisuje bridko življenjsko izkušnjo nemškega pesnika Friedricha Hölderlina, ki je ustvarjal v času propada francoske revolucije, zaznamoval pa ga je tudi začetek boja za človekove pravice.

Pesnik, da je lahko nemoteno ustvarjal svojo poezijo, se je na priporočilo prijatelja (in skrivnega ljubimca – čeprav bi morda lahko govorili bolj o platonski ljubezni, vsaj s strani Hölderlina) Issaka von Sinclaira kot učitelj zaposlil pri premožni družini bankirja Jakoba Gontarda. Navkljub "racionalnemu" pesniškemu razumu in predanosti svoji obrti je tudi Hölderlin samo človek in kot tak bitje čustev in srca. Preda se prepovedani ljubezni do bankirjeve soproge Susette, ki ga na koncu pahne v obup in tragičen konec.

Takšna ljubezen ne more živeti in dihati s polnimi pljuči, kot bi morala, zato pesnik zapusti delodajalca, se vrne na dom k materi in v svoji samoti in osamljenosti ter spoznanju, da je njegova ljubezen Susette umrla, počasi blazni in zblazni. V svojem životarjenju se zateka v poetični svet, ki ga je ustvaril v blodnjah v realnem svetu. Nezavedno prepleta svojo mojstrovino, pesnitev o junaštvih grških idolov iz časov Antike, in trenutke iz časa, v katerem živi. On sam je grški bojevnik Hiperion, njegova ljubljena Susette Diotima, prijatelj Isaak grški general Alabanda. Preskoki med dimenzijama, različnima svetovoma bi bili lahko za gledalca kaotični, a jih ustvarjalci s pomočjo senčnih lutk za svet antične Grčije naredijo prizemljene in razumljene.

Hölderlina zaradi njegove "drugačnosti" za eno leto premestijo v norišnico, nato pa še nadaljnjih 36 let preživi zaprt v stolpu hiše mizarja Ernsta Zimmerja v Tübingenu ob reki Neckar.

Režiser Silvan Omerzu je skupaj z izvrstno igralsko ekipo ustvaril tekočo, gledljivo in čisto predstavo brez odvečnih olepšav in odvečne "prtljage", ki je umeščena v učinkovit prostor spodnje dvorane SMG-ja. Med statične oboke iz rjavkastih zidakov je postavil delujoče avtomate, katerih funkcija, razen privlačno estetske, meni ostaja neznana. Že prej omenjena uporaba senčnih in pravih lutk je v svoji nadrealistični, skorajda pravljični podobi zelo učinkovita.

Uvodne takte pesnitve je Omerzu namenil "materialne nesnage očiščenim" marionetam, ki na odru pod premikajočo se giljotino, ki obenem služi kot miza v različnih položajih in prizorih, gledalcu povedo Hölderlinovo zgodbo, ko je bil še mlad in ko je kot neizkušen, opremljen samo z glasbilom, vstopil v širni svet neznanega.

Glavni protagonisti, Matija Vastl, Nataša Tič Ralijan, Sandi Pavlin in Robert Prebil, so interaktivno dopolnjujoči, trdni v svojih prepričanjih in nazorih, samozavestni v podajanju dialoških večzložnic ter navdušujoči v monoloških trenutkih. Vastlova metamorfoza iz zaljubljenega romantika v norega mojstra besed je kompleksni dosežek čutnega in čustvenega razpona, ki je privlačen in odbijajoč obenem. Tič Ralijanova je kot Susette mirna, prepričljiva, nedolžna "lutka" v rokah moža in ljubimca. Mojstrsko odrsko kreacijo je ustvaril Sandi Pavlin kot bankir Gontard. Njegova umirjenost na eni in eksplozivnost na drugi strani se simbiotsko dopolnjujeta in ustvarjata homogeno celoto. Robert Prebil je nadvse všečen kot von Sinclair. Tankočutno obvladuje paleto raznolikih čustev, ki jih goji do pesnika. Draga Potočnjak kot Hölderlinova trpeča in nerazumljena mati pretenciozno dopolni začarani krog ravnovesja med resnico in lažjo, utvaro in realnostjo, življenjem in smrtjo …