Srdan Golubović: Podtaknili so nam heroje, ki so bili v resnici kriminalci

Enainštiridesetletni Beograjčan Srdan Golubović je eden najbolj cenjenih sodobnih srbskih režiserjev. Domačo in tujo javnost je nase opozoril že s svojima prvima celovečercema, Absolutnih sto (Apsolutnih sto, 2001) in Past (Klopka, 2007), tokrat pa se nam predstavlja s svojim najodmevnejšim filmom do zdaj. Srbsko-slovensko-nemško-francosko-hrvaška koprodukcija Krogi (Krugovi) je bila premierno prikazana na prestižnem festivalu Sundance, kjer je prejela posebno nagrado žirije. Film je prejel številne druge nagrade, med drugimi tudi nagrado ekumenske žirije na lanskem Berlinalu in nagrado občinstva na sarajevskem filmskem festivalu.

Golubovića je k filmu navdahnil resničen dogodek iz leta 1993, ko je v hercegovskih Trebinjah 26-letni srbski vojak Srdjan Aleksić (v filmu mu je ime Marko) rešil življenje bosanskemu civilistu in pri tem žrtvoval svojega. Štirje pripadniki vojske Republike srbske so ga na glavnem trgu tako brutalno pretepli, da je padel v komo in nekaj dni pozneje zaradi posledic poškodb umrl. Ustvarjalci so iz tega dogodka izpeljali tri vzporedne zgodbe, ki se dogajajo 15 let pozneje in v treh različnih državah, vse pa usodno povezuje Markova smrt.

Kdaj ste se seznanili z zgodbo Srdjana Aleksića in zakaj ste se odločili o njej posneti film? Z dogodkom sem se seznanil relativno pozno, šele leta 2007. Osrednjo vlogo pri tem je imel televizijski dokumentarec Srđo režiserke Sanje Dragićević, ki ga je predvajala RTV Srbija. Po njem so vsi spletni portali začeli pisati o Srdjanu Aleksiću. Njegova zgodba me je izjemno ganila in takoj sem vedel, da želim o njej posneti film.

Zanimivo je, da so se ljudje iz različnih držav nekdanje Jugoslavije na zgodbo odzvali zelo pozitivno. Prek nje sem tudi jaz spoznal, da so nam v Srbiji vsa ta leta, še posebej pa v 90., podtikali lažne heroje, ki so bili v resnici zločinci, in da sem pravzaprav čakal na junaka, kot je Srdjan Aleksić. On je moj osebni junak in junak, s katerim se lahko poistoveti vsa moja generacija.

Čeprav je večina likov in dogodkov v filmu izmišljenih, predvidevam, da ste do zgodbe kljub temu čutili določeno odgovornost. Kako ste se s tem spopadli? Na resničnih dogodkih temelji samo zgodba iz preteklosti, ki zavzema 15 minut filma, vse drugo je fikcija. Junake, kot sta Ranko, ki ga igra Aleksandar Berček, in Haris, ki ga igra Leon Lučev, so navdahnile resnične osebnosti, toda njihove zgodbe so izmišljene. Res je, do resničnega dogodka sem čutil veliko odgovornost, kar je povsem običajno. Moj glavni cilj je bil, da posnamem film, ki bo vreden dela Srdjana Aleksića.

Kako se je na film odzval Srdjanov oče Rade Aleksić? Rade si je film prvič ogledal na premieri v Beogradu, pozneje si ga je ogledal še nekajkrat. Film doživlja z mešanimi občutki: po eni strani ga ta spominja na žalostni dogodek, po drugi strani pa ga veseli, da film nadaljuje sinovo delo in da Srdjan zaradi filma še naprej živi. Ta povezava med umetnostjo in življenjem je neverjetna – kako se življenje prenese na film in kako lahko film ustvari neko novo življenje. Umetnost lahko človeka oživi.

Ste bili v stiku tudi z drugimi udeleženci in očividci tragedije? Nekje sem prebral, da ste se celo srečali z enim od Srdjanovih morilcev. Srečal sem se z vsemi, ki so bili Srdjanu blizu. Dogodek je pojasnjen, ve se, kaj se je zgodilo. Zato se nisem toliko ukvarjal z rekonstrukcijo samega dogodka kot s spoznavanjem Srdjana kot človeka. Kaj mu je bilo všeč? S kom se je družil? Kakšno glasbo je poslušal in kakšne filme je rad gledal?

Pogovarjal sem se s številnimi njegovimi prijatelji, med snemanjem pa sem spoznal tudi nekaj očividcev. Nekega dne je do mene pristopil moški, ki je želel v filmu nastopiti kot statist. Prosil me je, če lahko sedi v kavarni na istem mestu, kjer je sedel, ko so Srdjana ubili. Spoznal sem, da poskuša ta človek, ki je Srdjana pozneje peljal v bolnišnico, s podoživljanjem tistega trenutka doživeti svojevrstno katarzo in premagati ta dogodek. To se mi je zdelo res ganljivo.

Glede morilcev – dva od četverice sta še vedno živa, enega od njiju sem dnevno srečeval v Trebinjah. On je edini aktivni udeleženec dogodka, s katerim se nisem želel sestati. Najini pogledi na dogodek se popolnoma razlikujejo in vem, da od njega ne bi izvedel ničesar novega. Srečevala sva se v mestu, prihajal je celo na snemanje in provociral ekipo. To sem na žalost tudi pričakoval. Bolj grozljivo je, da Srdjanov oče vsakodnevno srečuje morilca svojega sina. Ko sem ga vprašal, kako se v takih trenutkih odzove, mi je rekel, da prečka ulico.

Ste se morda slišali z Alenom Glavićem, človekom, ki mu je Srdjan rešil življenje? Z njim se nisem slišal, nisem ga želel vznemirjati. Alen si je na Švedskem ustvaril novo življenje. Tako kot Srdjan je tudi on žrtev tega dogodka. Živ je ostal po spletu okoliščin oziroma po zaslugi Srdjanovega poguma in res nisem želel manipulirati z njegovo usodo.

Kako je bil film sprejet v Srbiji in v Trebinjah? V Srbiji je bil film izjemno dobro sprejet. Gledalcev sicer ni imel veliko, ogledalo si ga je okoli 20 tisoč ljudi. Menim, da se je srbsko občinstvo naveličalo filmov, ki se navezujejo na vojno tematiko. Zato pa so filmu toliko večjo pozornost namenili mediji in filmski kritiki. Pojavili so se tudi ljudje, ki so trdili, da je film protisrbski, kar seveda ne drži. Nekateri mediji so kljub temu vodili tudi kampanjo proti filmu.

Podobno je bilo v Trebinjah, le da so tam čustva še bolj razgreta. Tamkajšnja borčevska organizacija je protestirala proti filmu, čeprav si ga sploh še niso ogledali. S podobnimi očitki smo se ukvarjali že med snemanjem. Z njimi sem se sestal in pogovoril. To so neke vrste predsodki, proti katerim se ne morem boriti, sem jih pa pričakoval. Velika večina meščanov film podpira in razume pomen Srdjanovega dejanja.

V intervjujih poudarjate, da Krogi niso politični film, hkrati pa, da je to vaš najbolj oseben film. Zakaj? Mislim, da Krogi niso političen film v neposrednem pomenu besede. V filmu je seveda veliko političnega, vendar so v ospredju usode ljudi, ki želijo izstopiti iz kroga dogodka, ki je zaznamoval njihova življenja. Film prikazuje njihove intimne zgodbe.

Krogi so moj najbolj oseben film do zdaj zato, ker sem skozi nekaj likov izrazil svoj pogled na ta čas, skozi njih sem govoril o sebi, čeprav junaki niso neposredno vezani name in na moje življenje. Moja generacija je nasprotovala vojni in protestirala proti njej, vendar ni naredila nič konkretnega, da bi jo preprečila. Podobno kot lik doktorja Nebojše, ki je v času dogodka sedel v kavarni in ni ukrepal. Vprašanje, če bi lahko kaj spremenil. Podobno vprašanje si lahko postavi moja generacija.

Zgodba je žalostna, toda sporočilo filma je kljub temu optimistično. Kako gledate na trenutne razmere v Bosni in Hercegovini in v drugih državah v regiji? So se ljudje pomirili s preteklostjo? Menim, da so Krogi optimističen film, ker predstavljajo vero v življenje, odpuščanje in potrebo ljudi, da se izboljšajo. To je tudi eden od vzrokov, da sem film posnel. Ljudje čutijo potrebo po odpuščanju in živijo naprej, ne glede na žrtve in tragedijo, ki jih je doletela. To je čisto človeško.

Ali film odraža resnično stanje v Srbiji in Bosni? Ne vem, nisem prepričan. Film sem začel ustvarjati pred petimi, šestimi leti. Imam vtis, da sem takrat bolj verjel v to, da gre naša družba – v mislih imam predvsem srbsko družbo –, v pravo smer in da se je pripravljena spopasti s preteklostjo. To se ni zgodilo. Veliko stvari se je pometlo pod preprogo in ni prišlo do kolektivne katarze. Mislim, da je ta voz že odpeljal in da to zdaj ni več mogoče. Na žalost.

Protesti v Bosni kažejo na to, da ne živimo več samo posledic vojn, temveč tudi posledice neoliberalnega ropanja in divjega, tajkunskega kapitalizma. Pod krinko vojne in njenih posledic so se tako v Bosni kot v Srbiji na oblast povzpeli kriminalci, tajkuni in politiki, ki so vse pokradli. Dogodki v Bosni so dokaz, da je ljudstvo lačno in da jih manipulacija z nacionalnimi čustvi ne zanima več. Ljudje so spoznali, da je vse skupaj ena laž, prevara politične elite, ki ji je edini cilj obdržati oblast, ter da njihova eksistenca ni politično ali nacionalno vprašanje, temveč vprašanje potrebe po urejenem sitemu, ki jim bo omogočal normalno življenje. S tega vidika je bil nedavni upor v Bosni in Hercegovini dober.

Na kakšen način ste izbirali igralce? Z nekaterimi ste sodelovali že pri svojih prvih dveh celovečercih ... Proces izbire igralcev je pri meni dolgotrajen. Z Vukom Kostičem sem praktično odraščal, film Absolutnih sto je bil del tega odraščanja in začetek najinih poklicih življenj. Nebojšo Glogovaca sem spoznal na fakulteti, skupaj sva posnela film Past. Boris Isaković je imel manjše vloge v vseh treh mojih celovečercih.

Rad izbiram igralce, ki jih že poznam, po drugi strani pa rad sodelujem tudi z novimi igralci, kot je Aleksandar Berček. Ti mi predstavljajo poseben izziv. Berček je velik igralec, hkrati pa velja za težavnega igralca, s katerim ni preprosto sodelovati. Meni je bilo sodelovanje z njim v veliko zadovoljstvo, z njim nisem imel nobenih težav.

Film je, podobno kot Parada Srđana Dragojevića, koprodukcija številnih držav: Srbije, Slovenije, Nemčije, Francije in Hrvaške. Kakšni so v Srbiji pogoji za snemanje filmov in ali so postale koprodukcije nujno zlo? Razmere v Srbiji so težavne. Čeprav obstaja filmski fond, primanjkuje sredstev za snemanje filmov. Rešitev so koprodukcije. Menim, da so koprodukcije med državami na ozemlju nekdanje Jugoslavije izjemno dobre. Pomagajo pri ustvarjanju nekega novega skupnega kulturnega prostora. Zanimajo nas podobne teme, poslušamo podobno glasbo, veliko imamo skupnega. Zakaj ne bi sodelovali še na področju filma?

Zaradi pomanjkanja sredstev moramo k sodelovanju pritegniti tudi velike države, kot sta Nemčija in Francija. Slaba stran takšnih koprodukcij je, da snemanje v tujini poveča proračun filma, hkrati pa je režiser pogosto prisiljen v sklepanje kompromisov. Sam sem se poskušal temu izogniti.

Kakšen je bil slovenski prispevek k filmu? Velik, predvsem po zaslugi producenta Danijela Hočevarja, ki je od začetka sodeloval pri snemanju. Gre za enega najizkušenejših in najboljših producentov v regiji, pa tudi v širšem evropskem okviru. Njegove izkušnje so meni in drugim soproducentom izjemno koristile. Pri filmu je sodeloval še slovenski oblikovalec in mešalec zvoka Jurij Zornik ter še nekateri drugi ljudje.

Film je prejel številne nagrade na najprestižnejših svetovnih festivalih, med drugim tudi na Sundanceu in Berlinalu. Koliko vam pomenijo nagrade? Nagrade mi veliko pomenijo, ker usmerijo pozornost na film. Danes se posname veliko filmov. Tisti, ki niso prikazani na festivalih in ki ne dobivajo nagrad, imajo veliko manjše možnosti, da jih kdo odkrije in predstavi širšemu občinstvu. Festivali in distributerji po vsem svetu prebirajo kataloge največjih festivalov in kopirajo njihove odločitve pri podeljevanju nagrad. Vedno manj je ljudi, ki odkrivajo nova imena zunaj ustaljenega festivalskega sveta, tako da smo vsi odvisni od festivalov.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Ali drži, da ste z vojno tematiko končali? Ne vem še natančno. Imam dve, tri zgodbe, s katerimi se ukvarjam, zagotovo pa ne bom snemal nič v povezavi z 90. in vojno. Vse, kar sem imel za povedati o tem obdobju, sem povedal. Hkrati menim, da je srbska sodobnost izjemno zanimiva, bizarna, čudna in razburljiva. Sem eden tistih režiserjev, ki dnevno prebirajo časopise in iščejo navdih v resničnem življenju. Trenutno me zanimajo predvsem sodobne teme in sodobno življenje v Srbiji.