Spomenka Hribar: Kakšen je rezultat 30 let dela?

Slednja se sprašuje, ali se temi sprave že 30 let posveča zaman. Kot je dejal urednik revije Kovačič Peršin, je slovenska sprava vedno aktualna tema, ki jo spremlja nekaj mračnega, tudi zaradi tega, ker se zdi, da "levica" in "desnica" nikakor ne zmoreta priti skupaj. Sprava ne pomeni poenotenja mnenj, je povedal Kovačič Peršin, temveč gre za spoštovanje različnosti, oziroma, kot je dejala Hribarjeva, dopuščanje mnenja drugega.

Hribarjeva: Ne vem, kaj novega naj povem

Ko je bila Hribarjeva, ki je bila prva, ki je po Edvardu Kocbeku spregovorila o povojnih pobojih, povabljena, naj s prispevkom sodeluje v reviji, je, kot je povedala, začutila nekakšno utrujenost. Hribarjeva že 30 let poziva k spravi, zato ni več vedela, kaj novega naj pove.

Prispevek Hribarjeve je oseben in prizadet Potem pa je lanskega oktobra spremljala televizijsko Omizje o procesu zoper škofa Rožmana. Zazrla se je v pogled škofa Franca Perka, kako je gledal predsednika zveze borcev Janeza Stanovnika; to je bil "pogled, ki ubija". Njen prispevek v reviji je zato, kot je pojasnila Hribarjeva, zelo oseben, prizadet. Po oddaji se je vprašala, ali si je 30 let prizadevala zaman, ter ali je šlo vse v nič. Potolažila se je z dejstvom, da po letu 1990 lahko spregovorijo tudi tisti, ki so bili v prejšnjem režimu potisnjeni v politično podzemlje.

Levica sovražnost izraža v manjši meri kot desnica

Včasih je sicer njihovo sovražnost težko poslušati, tako meni Hribarjeva, toda, naj govorijo, naj pride na dan, da bo morda na koncu "lahko izzvenelo v prazno". Levica v svojih izjavah nikakor ni nedolžna, toda sovražnost izraža v veliko manjši meri kot desnica. Tej Hribarjeva tudi zameri, da nikakor ne prizna, da je bilo sodelovanje z okupatorjem moralno sporno, da ni bilo pasivno, ampak aktivno.

"Do sprave je še daleč" Hribarjeva kot uspeh naprezanj njenih somišljenikov vidi tudi v tem, da se je končno vzpostavila pieteta do mrtvih, toda, kot je ugotovila po ogledu Omizja, je do sprave, kot si jo je zamislila, še zelo daleč. Sprava pa je, kot je povedal Bert Pribac, na nek način dosežena v Avstraliji. Tja so se zatekli ljudje, "ki so delovali na nasprotnih straneh". Sam, ki je "bolj levo usmerjen", je v Avstraliji preživel 43 let.

Zaradi izjav nasprotnemu taboru, češ, naj prizna, da je izgubil vojno, so mu večkrat grozili, toda čez čas so izseljenci začeli sodelovati - predvsem na kulturnem področju - ter se pogovarjati. Pribac spravo razume kot dialog brez sovražnosti. Kot je še povedal Kovačič Peršin, prispevek Šava prinaša neobremenjen, morda najbolj objektiven pogled Primorca, ki na obravnavane dogodke gleda nekoliko drugače kot nekdo iz osrednje Slovenije.