Špela Petrič: "Stanu se svojega spomni!"

Špela Petrič je univerzitetno diplomirana biologinja. Svojo formalno izobrazbo je zaključila z doktorsko nalogo na podiplomskem študiju biomedicine. Kot strokovna sodelavka je delala na Inštitutu za biokemijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Trenutno se dodatno izobražuje na magistrskem študiju Transmedia v Bruslju.

S kreativnimi praksami se je na ljubiteljski ravni ukvarjala ves čas svojega odraščanja, čeprav je bila njena izobrazba bolj usmerjena v naravoslovje. Začela je s fizičnim gledališčem in performansom ter multimedijo, izdala zbirko pesmi z naslovom Tlačenke in narastki, danes pa se javnosti predstavlja predvsem z novomedijsko umetnostjo, natančneje z bioumetnostjo. V Galeriji Kapelica je v sodelovanju z Majo Smrekar predstavljala interaktivno instalacijo, naslovljeno Circadian Drift.

Lahko živite od svoje umetnosti? Ste bili v začetku svoje ustvarjalne poti prepričani, da boste lahko preživeli od svoje umetnosti? Čeprav se moja umetniška pot dodobra še ni razvila, je očitno, da je nemogoče preživeti s honorarji, ki jih umetnik prejme za svoje delo. Kljub preživetveni prekarnosti so projekte intermedijskih umetnikov, ki večinoma zahtevajo materialno investicijo več tisoč evrov, v Sloveniji do zdaj v veliki meri podpirali državni in mestni proračuni, kar je v tujini redkost. V Belgiji, kjer trenutno študiram na magistrskem študiju, umetniki pogosto v projekte vlagajo lasten kapital, s čimer si zagotovijo prepoznavnost, povabila na rezidence in celo odkup umetnin. Seveda moramo upoštevati, da je podpora brezposelnim v Belgiji mesečno okoli 800 evrov ... Napoved MIZKŠ, da bo v skladu z rebalansom korenito zmanjšal sredstva, namenjena financiranju umetnosti, je skrb vzbujajoča, saj se bo verjetno mnogo umetnikov odločilo raje neustvarjati kot predstavljati dela, narejena v finančno tako omejenih pogojih, da je kompromitirana njihova integriteta kot ustvarjalec.

S čim vse se ukvarjate oziroma ste se ukvarjali za preživetje? Kaj in do katere mere v tem kontekstu sprejemate kompromise – katero delo, ki ni vezano na vašo osnovno dejavnost in podobno, sprejmete? Sprejmem vsako ponujeno delo. Pred vpisom na magistrski študij Transmedia v Bruslju sem štiri leta delala kot strokovna sodelavka na Inštitutu za Biokemijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani in med tem pridobila doktorat s področja biokemije in molekularne medicine. Trenutno poleg štipendije MIZKŠ za podiplomske študente v tujini črpam prihranke iz časa redne zaposlitve. Ob tem pa projektno delam na Inštitutu za biokemijo in vodim različne delavnice s preseka znanosti, umetnosti in tehnologije.

Koliko časa v vsakdanu vam ostane biti umetnostna delavka? Ali vsakdanja dejavnost za preživetje vsebinsko in formalno vpliva na vaše umetniške projekte? Pri tem trpi "umetniška kondicija"? Kumulativno čas, ki ga namenjam umetnosti, težko ocenim, kajti vsakodnevno delo si razporejam glede na prioritete, zahtevnost in obseg. Med umetniškimi projekti in drugimi dejavnostmi pravzaprav ne delam razlik, čutim enako odgovornost in se jim posvečam z enako skrbjo. V času raziskovalne faze umetniškega projekta je tega lažje usklajevati z drugimi obveznostmi, medtem ko njegova praktična izvedba zahteva polni delovni čas.

Poleg štipendij in možnosti javnega financiranja, ki so vse manjša, je ena od možnosti preživetja za umetnika tudi vstop na umetniški trg, ki pri nas ni razvit. Vidite rešitev v tem oziroma kakšni so vaši predlogi v zvezi z obstoječim stanjem? Kako je s tem v tujini? Dela intermedijske umetnosti, znotraj katere ustvarjam, med financerji oziroma zbiratelji niso prepoznana kot investicijska priložnost. Zato se na odkup, vsaj dokler umetnik ni svetovno znan, ne moremo zanesti. V tujini je nekoliko bolje, zlasti v Beneluksu in Skandinaviji, kjer intermedijski umetniki kakšno svoje delo tudi prodajo. Pri tem pa mora biti delo enostavno za vzdrževanje ali pa se proda trajni artefakt.

Razstavnine in honorarji galerij so, če so, zanemarljivi. Kaj vam praktično razstavljanje prinese v preživetvenem smislu? Predvsem se moramo zadovoljiti s pridobljeno prepoznavnostjo in ustvarjati nove stike, ki nam posledično omogočijo nadaljnje projekte, sodelovanja in priložnosti.

Je biti umetnik poklic ali način življenja? Kako živite poklic v današnjem času? Biti umetnik je poklic, ki narekuje freelancerski način življenja, ta pa je značilen tudi za mnoge druge poklice pogodbenega značaja.