Quentin Tarantino: Zelo pomembna je estetika filma

Film, ki je na ogled v kinematografih, so snemali v Berlinu, zato smo s tem vprašanjem tudi začeli naš pogovor v Cannesu, kjer je bila svetovna premiera tega filma. Kako vam je bilo všeč v Nemčiji oziroma v Berlinu? V Nemčiji sem preživel osem mesecev, kar je precej dolga doba in bilo je absolutno prekrasno. V Berlinu sem imel svoje stanovanje, našel sem si nekaj priljubljenih restavracij, barov, spoznal sem nove prijatelje. Nemčija je danes tako tudi moja domovina, kamor se vedno lahko vrnem in kjer me bodo čakali prijatelji in znani kraji.

Slišal sem, da ste v času snemanja izvedeli, da v Berlinu obstaja bar z imenom Tarantino’s. Kar nekaj ljudi mi je povedalo za ta bar in seveda smo morali preveriti, kakšen bar je to. Bilo je totalno kul! Če bi imel takšen bar, bi bil natanko tak. Notranja oprema je totalno kul, barve so super, po stenah visijo plakati mojih filmov, na zaslonih se vrtijo moji filmi, iz zvočnikov buči glasba iz mojih filmov ... norišnica! Počutil sem se kot kralj! Ha ha ha.

In kako je bilo, ko je Quentin Tarantino "iz mesa in krvi" vstopil v "svoj" bar? Ha ha ha! Bilo je noro! Lastnik obožuje moje filme in pred tremi leti se je odločil, da bo odprl ta lokal, ne da bi razmišljal, da bom nekega dne res prišel. Ko nas je videl, je pristopil do nas in mi rekel: "Dobrodošel v svoj bar." Bilo je totalno kul. Spoprijateljili smo se in večkrat pri njem končali na pijači ter organizirali nekaj zabav za filmsko ekipo. Bilo je super!

Kako so nemški koproducenti reagirali na nenavadno idejo za film? Bili so navdušeni nad scenarijem in idejo, vendar so mi rekli: "Krasno, vendar ne vemo, če lahko snemamo v Nemčiji. Zagotovo tak film lahko posnamete brez težav v ZDA, vendar kaj takega nikoli ne bi padlo na pamet kakšnemu nemškemu režiserju. Če pa bi, pa nismo ravno prepričani, da bi bilo to tako preprosto uresničiti." Pa vendar smo obglavili Hitlerja ... ha ha ha!

Naslov filma ste povzeli po naslovu vojne B-klasike Enza Castellarija iz leta 1978, vendar pa niste delali predelave ... Ni me zanimala predelava Castellarijevega filma, naslov pa mi je popolnoma odgovarjal. Sem veliki častilec Enza Castellarija. Kot Sam Peckinpah je tudi Castellari mojster slow motiona, on to naredi popolno. Tudi sam sem v film vključil nekaj slow motion prizorov, vendar pa filma, razen naslova, ni navdihnil Castellarijev film.

Ni treba reči, da vas je navdihnil film Dvanajst ožigosanih Roberta Aldricha ... Niti ne bom ... ha ha ha! Obožujem ta film. Ko sem se odločil napisati scenarij, sem nameraval napisati svojo verzijo Dvanajst ožigosanih, vendar se je izkazalo, da je zgodba zavila s svojo smer, pa sem jo končal, kot se pač konča.

Ali je res, da ste glavno žensko vlogo Shossane Dreyfus, lastnice kinodvorane, kjer se zgodi atentat na Hitlerja, dodelili francoski igralki Melanie Laurent, ker vas nezadržno spominja na Umo Thurman? Neee. Če bi v tej vlogi želel Umo Thurman, bi dobil Umo Thurman. Ko sem spoznal Melanie, je bila vloga nemškega častnika že dodeljena Danielu Bruhlu, ki se mora vanjo zaljubiti, zato je bilo pomembno, da onadva na ekranu izgledata verodostojno. Že po prvem poskusnem snemanju je bilo jasno, da je med njima popolna kemija, delovala sta kot dva romantična junaka iz 40. let, katerih ljubezen je obsojena na propad.

Eden od zaščitnih znakov vaših filmov so močni ženski junaki, kakor je tudi v filmu Neslavne barabe. Ali je to povezano z vašo materjo, ki je imela velik vpliv na vaše življenje? Moja mati, ki me je vzgajala sama, je zelo močna ženska, kar je močno vplivalo name. Preko nje sem spoznal, kako so ženske močne in sposobne, kar me navdihuje, ko razmišljam o ženskih junakinjah.

Kako bi opisali svoj režiserski slog? Pogosto se uporablja termin „tarantinovski“, ko želimo opisati tip nekega filma ali način, kako je zrežiran. Težko analiziram nekaj, kar delam, to sem preprosto jaz. Moji filmi imajo vedno svojo mero humorja, vendar si želim, da bi se gledalci smejali prizorom, ki sicer niso smešni. Pogosto so me obtoževali, da poveličujem nasilje, kar je neumnost, saj je akcija filmski žanr, ki ga nisem ustvaril jaz, kakor nisem ustvaril komedije ali muzikala.

Vaši filmi so resnično popolni in prav presunljivo je, da ste se režiserske obrti naučili samo z gledanjem filmov. Zelo pomembna se mi zdi estetika filma. Ko končate filmsko šolo z diplomo režiserja, morate še enkrat najti svoj režiserski slog in estetiko. To je normalno in pomembno za umetnikov razvoj, ki skozi prakso spoznava avtorja v sebi. V šoli vas naučijo tehničnih mojstrovin – kako uskladiti zvok in sliko, osnove montaže in podobno – vendar vas nihče ne nauči lastnega avtorskega sloga in podpisa.

Kaj bi svetovali mladim filmskim navdušencem, ki si želijo postati režiserji? Naj gledajo filme in se učijo od najboljših, da bodo postali samosvoji filmarji. Naučil sem se nekaj zelo koristnega, in sicer, da režiserju ni treba znati povsem vsega, če se želi ukvarjati s tem poslom. Zakaj bi moral jaz vedeti, kako se postavijo reflektorji in osvetlitev v neki sceni, da bi dobil vizualni učinek, ki si ga želim? To bo zame naredil strokovnjak in mojster osvetlitve, ki ga bom zaposlil, in bo težava rešena.

In kako ste se naučili te dragocene lekcije? To me je naučil Terry Gilliam, preden sem začel snemati Stekle pse, ko je bil on eden od mojih mentorjev na Sundance Institutu. Vprašal sem ga, kako to uspeva njemu, ki je znan kot režiser z močnim in izvirnim pečatom. Rekel mi je: „Quentin ... O tem bodo razmišljali tvoji sodelavci, ki o tem vedo veliko več od tebe. Tvoje delo je, da zaposliš mojstre in jim jasno razložiš, kaj hočeš ...“ In takoj po tem sem začutil veliko olajšanje! (smeh)