Primorski dnevnik: Italija spoznala Pahorja in nas

Pred skoraj petimi milijoni gledalcev, toliko jih je namreč v nedeljo spremljalo priljubljeno oddajo Che tempo che fa, je spregovoril o nas in naši zgodovini. Tržaški Slovenci vsaj od leta 1920 žrtve etničnega čiščenja Nikomur pred njim ni bila najbrž dana možnost, da se predstavi tako širokemu avditoriju poslušalcev, a Pahor je to priložnost "izrabil", kot zna: pošteno, brez dlak na jeziku. Pripovedoval je o dogodkih, ki jih sami predobro poznamo, a jih že naši someščani v Gorici, Čedadu in Trstu niso osvojili, kaj šele prebivalci Lampeduse ali Aoste. Brez obotavljanja, z avtoriteto, ki mu jo dodeljujeta njegova častitljiva starost in življenjska zgodba, je povedal, da smo bili tržaški Slovenci vsaj od leta 1920 žrtve etničnega čiščenja: da so nam fašisti sežigali knjige in kulturne domove, pošiljali v izgnanstvo naše intelektualce, poitalijančevali imena in priimke.

Lepo je bilo prisluhniti aplavzu, ki ga je Pahor izprosil za vse, ki se niso vrnili iz koncentracijskih taborišč, predvsem pa za tiste štiri milijone "ostalih" internirancev (Romov, Slovanov, antifašistov), na katere javnost prevečkrat pozablja, ker je "vlogo" žrtev dodelila izključno Judom. Lepo je bilo na tretji vsedržavni mreži prisluhniti slovenski besedi, Pahorjevemu pozdravu "vsem, ki so me poslušali v Trstu, Gorici in Benečiji", in vedeti, da ga tokrat nismo poslušali sami. Pahorjevi zgodbi je v nedeljo zvečer prisluhnila vsa Italija.

Tudi to se lahko zgodi: da se v televizijskem nastopu pisatelja zrcali vsa njegova skupnost. Da ga doživi skoraj katarzično, kot "moralno oddolžitev" za večdesetletni molk, če že ne načrtno preziranje. Morda gre spet za običajno manjšinsko preganjavico, a nedeljski televizijski nastop Borisa Pahorja je spremljal prijeten občutek. Kot bi se vrata manjšinskega geta na stežaj odprla in bi se njegovi prebivalci počutili nekoliko manj osamljeni, sklene komentatorka Poljanka Dolhar.