Potovanje junaštva

Tokratna predstavitev v sakralnem ambientu kostanjeviškega samostanskega kompleksa gledalcu ponuja svojevrstno vizualno in percepcijsko izkušnjo. Obiskovalec vstopa v zatemnjen prostor, v katerem se zgodijo novodobne figuralne jamske poslikave oziroma freske. Ključen je začetni oziroma vstopni moment, ko je oko v fazi akomodacije in se zamaje spominska prostorska logika prostora in sta v ospredju zgolj imaginacija in fantazija fluorescentno modre, rdeče in zelene.

Sledi človeka Sakralna arhitektura je v Buntakovem primeru prostorski okvir in platno hkrati. Na stenskih površinah se razprostirajo različne figuralne pripovedi. Avtor se v svojem dojemanju in stiliziranem posnemanju figure opira na iluzionistični prostor, ki ga gradi s pomočjo renesančnih izročil perspektive. Podoba na steni je tako v renesančnem pomenu okno v umetnikov svet, v katerega je gledalcu dovoljeno vstopiti s pogledom. Interpretacija podobe pred nami ni jasna, v ospredju je predvsem dojemanje prostora v celoti.

Prostor se iluzionistično odpira in nadaljuje Pričujoča razstava Potovanje junaštva temelji na razstavi Romarji – Vizije mističnih potovanj, ki je bila leta 2008 postavljena v Umetniškem paviljonu v Zagrebu in istega leta nagrajena z nagrado Vladimirja Nazorja za najboljšo razstavo na Hrvaškem. Tomislav Buntak je z aktivnim likovnim prestopom iz konvencionalne fizične umetniške podlage na steno galerije predstavil konec dvajsetletne ustvarjalne etape. Izvirni zagrebški cikel je v Galeriji Božidar Jakac razširjen z več kompozicijami.

Razstava že s svojim naslovom potencira umetnikovo zavest o napredovanju krize in potencialu iskanja psihološkega prostora vere ter razumevanja njenega namena in prispevka k celoviti osebnostni rasti in splošnemu civilizacijskemu napredku. Sama tema potovanja je tudi sicer ena vodilnih vsebin Buntkovega umetniškega opusa. Risarska pot je očitna stalnica, v kateri obsesivno išče nove rešitve človeštva in vizualizacije njegovega telesa.

Likovno-mistične vizije Vsebinska pripoved brez začetka in konca, brez otipljivih toposov in deklarirane namembnosti, za človeka Buntkovega duhovnega izvora ne more biti nič drugega kot doseganje nebeškega kraljestva oziroma modrosti. Osrednja podoba dečka Jezusa je izvedba sintagme o malem Jezusu, ki ob božiču prinaša darila, prispodoba za novo upanje, nov začetek, nov življenjski in civilizacijski ciklus, vero v preobrazbo. V spremnem besedilu razstave so še zapisali, da to ni niti Jezus trpljenja niti Jezus čudežev. On je čudež, upanje in spodbuda sam po sebi, utelešenje nedolžnosti novega začetka, ki je tu nekje pred nami.

Nevsakdanje, zemeljsko, meditacijsko Likovna igrivost, v kateri prevladuje tradicionalen likovni medij – linija, se navezuje na optično resničnost skeleta arhitekture in zunanjega sveta. Projekt se senzibilno vpenja v prostor tudi s pomočjo UV-svetlobe, ki prostor osvetljuje in tako združuje gotsko arhitekturno osnovo s sodobnim tehnološkim časom. Posledica svojevrstnega dialoga med prostorom in umetnikovimi aktivnimi posegi so novodobne freske, ki se vsebinsko dotikajo tako poganskega kot tudi institucionaliziranega verovanja.

Vabimo vas, da si poglobljene prostore Tomislava Buntaka ogledate v fotogaleriji.