"Pop in blišč me ne zanimata več"

S predstavo Romana, otroci in pošast Pozabaaa se nekako poslavljate od svojega najmlajšega občinstva. Kaj to pomeni, ali Romana Krajnčan ne bo več nastopala za otroke? Odločitev se je nekaj časa medila. Odločila sem se, da za konec priredim še eno vrhunsko predstavo s svojimi uspešnicami, ki so jih skupaj z mano prepevale že tri generacije, da vključim najboljše slovenske plesalce in dobro gledališko ekipo z režiserko Ivano Djilas na čelu. Nisem želela kar po tiho odnehati, želela sem se posloviti na najboljši mogoč način in vesela sem, da mi je uspelo. Premiera je bila nepozabna, aplavza kar ni bilo konec, odzivi so fantastični in nasmejanih obrazkov je bilo ogromno. Vabijo nas že na vse konce in kraje in to bo najlepše slovo. Seveda pa si najbolj želim, da bi pesmi živele naprej. Ponosna sem, da so besedila za pesmi vedno pisali pesniki, kot so Tone Pavček, Andrej Rozman - Roza, Bina Štampe Žmavc, Ksenija Šošter Olmer … Glasbo večinoma maestro Lojze Krajnčan, otroci so ob pesmih spoznavali različne glasbene zvrsti: jazz, etno, klasiko, tudi rock. V sebi imam neki privilegij, poslanstvo, ker imam nekaj, kar otroke privlači. Znam jih motivirati, pripraviti na pesmi, zato te pesmi živijo že 25 let.

Zgodba pa je tudi vzgojno-sporočilna, kajne? Seveda. V ospredju predstave je zgodba o Deželi Romaninih pesmi, ki jo je napadla hudobna pošast Pozabaaa. Ta se hrani s časom, ki ga otroci in odrasli prebijemo pred televizijo in računalnikom. Bila sem navdušena, ko je eden izmed otrok po predstavi pristopil k meni in rekel: "Mene pa zelo skrbi za mojega sošolca, saj je res veliko za računalnikom. Mu bom rekel, da ga bo napadla Pozabaaa in da naj pride pogledat tvojo predstavo." (smeh) Petje je neka druga dimenzija kot pa virtualni svet računalnika. Saj vem, da mimo tega ne moremo, ampak vseeno je največja vrednota še vedno pristen in neposreden stik z otrokom, branje, prepevanje, igranje …

So se otroci v 25 letih spremenili? Jih je težje motivirati? Žal mi je, da starši nimajo več časa za otroke, da si učitelji zaradi šolskih okvirov ne morejo vzeti več časa za njih, ne morejo jih učiti pravih vrednot, vse je prenatrpano. Učiti bi jih morali prijateljstva, medsebojnega spoštovanja. To, kar se dogaja v Sloveniji, me potre, starši bi morali biti brezskrbni. Ni lahko staršem, saj se bojimo, ali bomo preživeli, namesto da bi se s svojimi otroki brezskrbno igrali in hodili na predstave. Pri nas so vse oči uprte v politiko, ki si tega ne zasluži. Politiki naj poskrbijo, da bomo dobro živeli. Užaljena sem, da se sploh pogovarjamo o tem. Otroci so naše največje bogastvo in naša dolžnost je, da jim omogočimo brezskrbno otroštvo

Predstava je polna različnih elementov, od plesa do petja, akrobacij … Seveda, saj so plesalci odlični, kostumi pisani, imenitna zgodba in interakcija z občinstvom pa naredita predstavo posebno. Želim si, da bi jo doživelo čim več otrok.

Sporočilnost vaših pesmi ni omejena z leti, kajne? Kje pa. Enako dobro jo razumejo starši kot tudi otroci. Všeč mi je, da na mojih predstavah za otroke uživajo tudi starši. Nekako jim prebudim otroka v sebi.

Bi po svoji uspešni karieri lahko rekli, da poznate formulo za dobro in poslušano otroško glasbo? Otroke vsekakor pritegnejo dobra zgodba v pesmi, nekoliko odštekani aranžmaji in aktivno sodelovanje. Pred njimi je treba imeti močno energijo in ne "blefirati" ter se znati odzvati na vsak dražljaj iz občinstva, da mu ne pade koncentracija. Poleg tega je zelo pomembno, da otroke skozi pesmi naučiš veliko koristnih stvari in se zavedaš odgovornosti, saj so zelo dojemljivi.

Ko že omenjate sintetične zvoke. Naše radijske postaje zelo veliko predvajajo zgolj glasbo, ki je zelo podobna, ni pisanih zvokov. Meni je zelo žal zaradi tega. To sem zaznala že pri pesmih, ki sem jih naredila za odrasle. Naredila sem odlične pesmi za odrasle, a ne bodo nikoli postale zimzelene, ker jih preprosto ne predvajajo. Včasih je bilo le nekaj radijskih postaj in glasbeni uredniki izobraženi glasbeniki. Predvajali so dobre slovenske popevke in tako krojili okus poslušalstvu, zato so pesmi tudi postale zimzelene, saj so jih ljudje slišali mnogokrat. Moje pesmi občasno predvajajo le na Radiu Slovenija. Žal mi je, da mojih pesmi ne predvajajo pogosteje. Ne vem, zakaj mislijo, da morajo ljudje poslušati samo instant glasbo.

V predstavo je vključena vsa vaša družina, Lojze in Kristjan v glasbeni del, sin Žigan pa v plesni. Kako se počutite, ko ste tako družinsko povezani? Odlično. Kristjan se izobražuje v tujini, končal je magisterij za filmsko glasbo, ponosna sem naj in vesela, da dela tisto, kar rad dela, in je pri tem uspešen.

Drug sin pa je plesalec in ima rad igro. Obiskuje Gimnazijo Ljubljana, smer sodobni ples. Že v prejšnjem muzikalu sva sodelovala. V tej predstavi imam izvrstno ekipo plesalcev, ki jemljejo dih. So velika dodana vrednost: Žigan Krajnčan, Kaja Janjić, Gašper Kunšek, Simona Kočar, Daniel Petković. Zahvaliti se moram Žiganu, ker me je uvedel v svet plesa in začutil, kaj bi želela pri tej predstavi.

Tudi sami poleg petja radi igrate, plešete, nastopate, saj ste naredili že nekaj muzikalov za otroke in dva za odrasle. To me zelo veseli, našla sem se v tem. Uživam, ko sem poleg petja prepričljiva tudi v vlogi, ki jo igram. Pri plesu sicer nisem briljantna, ampak se v predstavi vseeno zelo zabavam, čeprav me naslednji dan kaj boli in sem med predstavo malce bolj zadihana kot preostali (smeh). Ampak to je zame izziv, poleg tega pa je predstava narejena tako, da mi ni treba biti v vsaki točki plesno popolna.

Zdaj se boste bolj posvetili odraslemu občinstvu. Ste imeli kdaj občutek, da na vaše koncerte odrasli prihajajo predvsem z zanimanjem, kaj bo Romana naredila za odrasle? Pogosto. (smeh) Slovenci imamo težavo, da zelo hitro damo nekoga v predalček. Ljudje še vedno mislijo, da sem stara sedemnajst let in da sem vse življenje enaka. Ampak tudi jaz zorim, tudi jaz imam vzpone in padce, prav tako zorim kot ženska. V glavnem so vsi, ki me slišijo v zrelejši interpretaciji, prijetno presenečeni. Tudi takšnega občinstva, ki se zna prepustiti, začutiti in ni obremenjeno s predalčki, je precej. Letos bom stara petdeset let. Z veseljem se obračam nazaj na prehojeno glasbeno pot. Navdaja me sreča, ko pomislim, koliko otrok sem razveselila, koliko otrok je odraščalo ob mojih pesmih, koliko nastopov po šolah, vrtcih in festivalih sem imela, koliko otroških poljubov, objemov, risbic sem prejela … Čutim, da je odločitev, da končam svoje zelo uspešno ustvarjanje za najmlajše in se še bolj posvetim še eni svoji veliki ljubezni, šansonom, prava.

Ali pripravljate že nov album s šansoni? Zdaj ne, saj sem preveč zaposlena s tem projektom. Imam ga v načrtu, ampak ne bi rada prehitevala. Večja vrednost je, da se malce ustaviš in uživaš v tem, kar si naredil.

Ob izidu albuma Vonj po ljubezni sta napisali, da neizmerno uživate v tem, da ste ženska. Se kot zrela ženska še bolje počutite? Ko sem to zapisala, sem se začela spoznavati kot ženska. Ko otroci odrastejo, imaš malo več časa zase. Več lahko razmišljaš o sebi, kdo si, bolj zaupaš v življenje, se nekako bolj zliješ sam s sabo, ne obremenjuješ se več toliko z drugimi. Uživam v tem, da sem zrela ženska. Ženske imamo namreč težko nalogo. Imaš majhne otroke, ki te zelo potrebujejo, in vsak prosti trenutek užiješ z njimi. Partnerja prav tako ne smeš zanemariti, ker se lahko drugače, potem ko otroci odrastejo, le ločiš. Poleg tega moraš biti v službi 100-odstotna. Največja umetnost je, da ugotoviš, kako do energije, da lahko vse to zmoreš, kje si polniti baterije.

Ampak vi ste našli svoj način polnjenja baterij? Sem, čeprav me včasih premetava sem in tja, kadar nisem v stiku sama s sabo.

Na omenjenem albumu je tudi zelo šaljiva pesmica, v kateri poveste nekaj krepkih o modernih lepotnih trendih. "Nočem biti konfekcijski model, raje sem butični izdelek, unikat in točno takšno nekdo ima rad." Ne obremenjujem se preveč s kilami in gubami. To je del življenja, to sem jaz! Sem gurmanka, rada preizkušam nove stvari. Ko je preveč, naredim tudi post. Nikoli pa se ne bi odpovedala srečanjem s prijatelji, s katerimi uživamo v gurmanskih okusih in vinih. Treba je imeti srednjo mero.

So najboljši interpreti šansona osebe v zrelih letih? Ko rečeš šanson, najprej pomisliš na Edith Piaf, na nekoga, ki je imel težko življenje. To so pesmi z zelo dobro zgodbo, ki jo pripoveduješ na neposreden način tistim, ki jo znajo sprejeti. Moraš verjeti v te pesmi, imeti neko izkušnjo s tem. Te zgodbe ti morajo nekaj pomeniti, da jih lahko podajaš naprej. Tudi jaz sem morala dozoreti za te šansone. Pop in blišč me ne zanimata več, čeprav sem začela s slovensko popevko. V mojih letih me zanimajo druge stvari tudi v glasbi. Mislim, da je tukaj še prostor za nekaj občinstva. Imam tako lepe pesmi z besedili, da bi bilo škoda, če jih ne bi pela.