Polona Juh: Rada imam prave solze

Na 58. festivalu igranega filma v Pulju je Polona Juh dobila zlato areno za vlogo Hane v filmu Metoda Pevca Lahko noč, gospodična (Good Night, Missy). Slovenska premiera filma bo konec septembra v ljubljanskem Koloseju, takoj nato pa na 14. slovenskem filmskem festivalu v Portorožu. Polona Juh je leta 2009 prejela vesno za vlogo v filmu Mirana Zupaniča Igra s pari in leta 2003 za vlogo v filmu Metoda Pevca Pod njenim oknom ter nagrado za igralko leta, med drugim pa posoja glas priljubljenemu risanemu junaku Nodiju. Film Lahko noč, gospodična je očaral Pulj, kaj je vas najbolj očaralo pri filmu? Težko nekritično spremljam svoj film, potrebujem vsaj pet do deset let, da ga bom lahko objektivnejše gledala. Sem preveč ranjena od snemanja, kreiranja in ekipe. Lahko samo upam, da se bo sporočilo filma pritihotapilo pod kožo gledalca. Mene film kot tak vedno očara. Očara me vživljanje v nekoga drugega, ali tretjega. Očara me, da se lahko gibljem v situacijah, v katerih se verjetno nikoli v življenju ne bom. Očarala me je tematika. Metod Pevec je pisal scenarij z mislijo name.

Je Lahko noč, gospodična nadaljevanje filma Pod njenim oknom? Ne maram nadaljevanj filmov. Rada bi ga jemala kot samostojno zgodbo ženske, ki se danes v resnici še ni postavila na svoje noge, čeprav naj bi se že pred stotimi leti. Ta tema je zelo aktualna in zanimiva.

Oglejte si videointervju:

V obeh Pevčevih filmih igrate žensko na pragu krize tridesetih let. Kako vi vidite njuno krizo? Metod v svojih filmih skoraj praviloma izbira ženske tematike. Raziskuje ženske svetove, še pomembnejše pa je, da uravnoteženo obravnava tudi moški svet, ki ga izpoveduje skozi žensko protagonistko. Hana svoji hčerki pripoveduje pravljice in se s prispodobo živalskega bitja dotika moškega v različnih življenjskih obdobjih. Moški svet je le na videz porinjen v stran – v pravljico. Glede na to, da je ženska že skoraj pred sto leti dobila volilno pravico, pravico do izobraževanja, splava ... pa danes družba še vedno rada neprijazno komentira, kadar ženska z otrokom sledi svojim sanjam, češ le kako pa bo dobra mati, če dela kariero in je ni nikoli doma ... Mislim, da Hana v filmu naredi korak naprej.

Pravite, da ste še vedno ranjeni od filma. Kako čutite to ranjenost? Glede na to, kako malo denarja nameni filmu naša država, sem vesela, da še kar veliko snemam ... za naše razmere. Vsak stik s filmom mi odpre ustvarjalen svet, h kateremu bi se rada kar naprej vračala. Moje domovanje je sicer gledališče, ki ga imam seveda enako rada, vendar pa se atmosfera in ekstrakt občutij pri filmu v primerjavi z gledališčem drugače izražata. Menim, da se v gledališču v tako zgoščenem času redkokdaj ustvarita. To je nekaj, kar si želim kar naprej obnavljati, saj lahko kakovostno napredujem šele, ko sem ves čas v stiku z materijo. Če pa mine vmes pet let, preden posnamem naslednji film, čutim, kot da bi se razvodenelo tisto, kar sem že znala in kar bi se moralo hitro nadaljevati po koncu snemanja. Ko začnem s filmom, sem nepopisno vesela, hkrati pa se že zavedam, da bom po koncu snemanja nekaj časa lahko živela samo od nostalgije za tem, da to tako rada počnem.

Ko ste snemali film, še niste bili mama. Bi zdaj, ko ste mama, kaj drugače zaigrali? Bi se lažje vživeli? Tudi ko še nisi mama, so prvinska čustva že v tebi, vse je odvisno od tega, kakšne vrste igralec si in kako znaš čustva prenesti v film. Odvisno je tudi od tega, na kakšen način želi avtor spregovoriti skozi tebe kot medij in kako dobro znaš potem to izraziti v vlogi. V nas so že vsa čustva, tudi takšna, ki si jih ne želimo.

Zelo radi igrate osebe na robu duševne prisebnosti. Kaj vam daje njihov rob, da so vam tako ljubi? Daje mi razbolelost ... posledično pa močnejše samozavedanje. Knjižni in filmski protagonisti se vedno znajdejo v mejnih življenjskih situacijah. Vzeti so iz življenja v času, ko se jim v njihovem čustvenem in mentalnem stanju začne odvijati robno stanje ali doživetje. Protagonist je revolucionar, ki išče nove poti, radikalne korake, ponuja navdih, se sprašuje o odrešitvi. Takšne vloge vedno terjajo mejne situacije, ki jih igralec mora znati spraviti iz sebe. Zato so izrazito izčrpavajoče. Takšne vloge imam rada zato, ker le takšna oseba nosi nekaj, s čimer lahko sporočam, da mi je mar, da imam svoje stališče, da ne živim iz dneva v dan in se ne brigam za nič.

Kaj najprej naredite, ko se začnete pripravljati na vlogo? Zelo hitro si jo zarišem in se "obesim" na dramaturški vrh, ko oseba poči kot mehur. Vendar občutim prvo zarisovanje, kot da bi se dogajalo na nezavedni ravni. Izhajam iz glavnega problema in si najprej rišem grobe poteze v velikih zamahih, potem pa bolj podrobno in bolj zares. Podrobnosti največ povedo o nas. Še zlasti takrat, ko ne vemo, da smo opazovani. Z Metodom Pevcem sva o tem veliko razglabljala in vedno je bil odprt za moje predloge. Kaj, kdaj in zakaj nekaj posneti, da bo lahko gledalec protagonista ves čas jasno bral.

Vas režiser razdela do prafaktorjev vaše podzavesti? Ne, to naredim kar sama, tega ne more noben režiser. Jaz k filmu ali predstavi nosim navdih, da režiser lahko nadaljuje neko čustvo, vsebino, sliko ali stanje. Igralci moramo to početi, drugače ni pretoka, se nič ne zgodi.

Z Metodom ste posneli dva filma. Kako je drugič snemati z istim režiserjem, je manj besed, več zaupanja? Razlika je velika. V prvem filmu sva se šele spoznavala in si začenjala zaupati, zdaj pa se bolje poznava, si bolj zaupava in zaradi tega izjemno dobro sodelujeva. Lahko rečem, da mi daje Metod skoraj proste roke pri tem, kako bom vlogo delala, s tem pa pri meni spodbudi domišljijo, ustvarjalnost in strast, skratka vse tisto, kar se mi za film zdi pomembno. Ali nagrade kaj spremenijo v življenju igralca? Nič ne spremenijo, kot me nobena vloga ne spremeni v smislu, da se mi zdi, da nekaj obvladam. Nobena nagrada ne sme nič spremeniti, lahko je le dobra referenca. Vse nagrade niso vedno podeljene po pravici, so tudi krivične, to vemo vsi. Zato bi bilo nasloniti se na neko nagrado neumno. Hrvaška komisija je bila očarana, bila sem prijetno presenečena, mojih odgovorov na to ni, so samo vprašanja. V filmu sem pustila del življenja in upam, da bom občinstvu dala nekaj lepega.

Kdo pa je vaš največji kritik, verjetno boste dejali, da vi sami? Ja, res je in vesela sem, kadar mi režiser dovoli na zaslonu gledati samo sebe. Da se lahko kar naprej preverjam ... Takrat vidim napake, ki jih delam. Nisem navdušena, kadar mi režiserji tega ne omogočijo, počutim se, kot bi bila brez kompasa. Seveda vedno potrebujem še koga, da mi kaj pove, saj lahko le tako še naprej razglabljam.

Se potreba po kritikah, referencah in vodenju kljub izkušnjam nič ne zmanjša? Vedno si želim imeti tretje oko – sebe ali režiserja, ki mi bo povedalo točno tisto, kar sem že sama slutila, da nisem naredila prav. Brez kritičnega očesa ni nič, ni napredka, je le samozadostnost in površina, ki ju na filmu ne potrebujemo. Nekaj pa se je v teh letih spremenilo in sicer to, da se zdaj že lahko gledam na filmu, celo v hrbet (haha), ob tem pa se na tihem jezim, ker je že vse zmontirano in zapečateno, brez možnosti popravkov.

V gledališču pa te možnosti nimate, saj vse poteka v živo. Je to za vas prednost ali slabost? Točno to. To je zame prednost. V gledališču lahko vedno, že na vajah, sama sebi montiram vlogo za vnaprej. In ko stojim na odru, montiram sebe sproti. Vse se zgodi prej, za razliko od filma, ko se montaža zgodi na koncu. V gledališču si bolj odvisen od samega sebe, zato je tudi več adrenalina. In na premieri ne moreš nič več rezati.

Ali to pomeni, da se morate v zasebnem življenju uravnotežiti in se prepustiti nekakšni hibernaciji ali tudi sicer stremite h globokemu čustvovanju in intenzivnim odnosom? V tako opisanem vakuumu sem mesec ali dva po koncu snemanja filma, po gledališki premieri pa približno dva tedna, ker se ritem življenja spet vzpostavlja v neko prejšnje ravnovesje. Med snemanjem je zelo naporno, saj vstajamo ob petih zjutraj in moramo biti do osmih zvečer neprekinjeno skoncentrirani. Pri filmu Lahko noč, gospodična sem imela 36 snemalnih dni, kar je za film veliko. Za srce in telo je to kar hud napor, vendar ga med snemanjem nikoli ne čutim kot napor, ker sem v drugačnem mentalnem in emotivnem stanju ... Po filmu mi razpoloženje pade ... pride do depresije, morda zato ker se ni več treba kar naprej vživljati v kakršnakoli čustva. Na filmu je bilo seveda treba tudi jokati. Ker pa ne maram umetnih solzivcev, menim, da so le prave solze na filmu lahko srčne, je to lahko utrujajoče, še zlasti če se sekvenca ponavlja včasih tudi tri ali štiri ure. Predolgo vztrajanje v močnih čustvenih stanjih je naporno in ni zdravo. Naš poklic ni zdrav.

Ko vse popusti, telo zahteva svoje. Kaj mu morate dati? Privoščim si toplice, sprehode, mir. Ne hodim ven, zelo rada sem sama. Tako se obnovim.

Kako ohranjate stik z umetnostjo zdaj, ko ste na porodniškem dopustu? To je zelo kakovosten čas. Otrok mi je prinesel distanco. Moj odnos do umetnosti in mojega dela pa se ni prav nič spremenil. Strast se ni zmanjšala. Že danes, ko se po dolgem času pogovarjam o teh stvareh, vidim, kako sem navdušena. Spet bi lahko takoj začela ustvarjati. Vse, kar zdaj delim s sinom, bom lahko v prihodnosti delila z gledališčem in filmom, in obratno, in mislim, da bo Bela zadovoljen. Seveda bo vedno na prvem mestu, saj je moj ptiček in drugače sploh ne more biti. Na ukvarjanje z umetnostjo ne gledam, kot da ga je kdaj manj ali več, je le kar naprej.

Ko se zasitite vlog, iger, filmov, ali se osvežite z risankami? Ja, risanke so vedno dobrodošle, to rada delam, saj to delo izpolnjuje tudi moje otroške kotičke. Ne vem, ali je z mano kaj narobe, ampak mene igra ne zasiti, mogoče le utrudi. Ne bi upala biti zasičena, ker preveč spoštujem naš poklic.

Mislite, da je razlog za vaše navdušenje tudi to, da izhajate iz znane igralske družine? Vaša mama je igralka Mojca Ribič, oče pa igralec Boris Juh. Imam enega otroka, moja mama ima tri. Zelo spoštujem vse ženske, zlasti igralke, ki imajo tri otroke. Naš poklic je nemogoč, še posebej, če imaš več otrok. Ne vem, kako si potem lahko ves z otrokom in potem še ves v gledališču. Moja mama je bila v najustvarjalnejših letih, ko smo bili mi majhni. Zdaj vidim, zakaj je raje kdaj kaj zavrnila, ali morala zavrniti, in odhiteti domov. Pol mama ne moreš biti. Oče je več delal. Počitnice so bile skupne in dolge. Imela sem lepo otroštvo, veliko sta mi nudila, kar se vsekakor zdaj obrestuje.

Ali ste imeli kdaj občutek, da ste tarča zbadanja, češ da vam je vse lažje zaradi staršev? Ja, vendar zame to ni imelo nobene vrednosti, ker nas je veliko otrok igralcev ali režiserjev. Na akademijo niso sprejeti vsi. Naš poklic je lahko zelo krivičen do tistih, ki kasneje uvidijo, da jim morda manjka nadarjenosti. Moji starši so bili veseli zame, pa tudi zelo prestrašeni, ker niso vedeli, s katerega drevesa sem padla in kako se bom znašla. V igralstvu je več nesrečnih kot srečnih ljudi.

Kako naporen je bil umik iz sence staršev? Tega nikoli nisem opazovala. Spomnim se, da mi je bilo nerodno, ko smo skupaj s starši igrali v neki predstavi, kjer sem morala odigrati stiliziran seksualen prizor. Potarnala sem, da mi je malo zoprno in mi je oče dejal, naj ga neham "srat" in naj se grem gor igrat. Odvalil se mi je kamen od srca, ker sem že skoraj pozabila, da imam poklic, v katerem se lahko tudi igram.

Kako je potekalo snemanje filma Vikend v Brightonu, v katerem poleg vas igrajo še vaši starši in vaš partner, Saša Tabakovič? Kako je na novo vzpostaviti družinske odnose? Kadar je vsa družina na kupu, si želiš, da bilo še bolje, vsekakor jih ne bi rad razočaral. Mogoče je to tipično slovensko razmišljanje, ampak drug drugega nismo želeli razočarati. Slavko Hren je želel nekaj narediti z nami, ker smo vsi v istem poklicu. Najprej nismo hoteli. Na koncu smo se odločili za ta film za spomin.

Vem, da vam je osebno ljubše, če vam ni treba dajati intervjujev. Kako se vseeno spopadate z našo poklicno radovednostjo? Novinarji so vseh vrst in včasih se rada skrijem, ker nimajo dovolj spoštovanja. Ne maram, da se kdo vtika v moje osebno življenje. Želim se pogovarjati prek umetnosti, na drugačnih, višjih ravneh zavedanja.