"Ostaja še želja, da v Banjaluki naredimo dom Slovencev"

Ali tudi v Banjaluki v nedeljo zadiši po goveji juhi in praženem krompirju? Odvisno kje, a praženi krompir in goveja juha se znajdeta na jedilniku ozkega kroga ljudi iz društva Slovencev, ki se spomnijo, kaj so v mladosti navadno jedli za kosilo. Za lansko martinovanje smo pripravili praženi krompir, da so ga lahko poskusili tudi preostali in jim je bil všeč, kajti tukaj ne poznajo praženega krompirja.

Kako Slovenci v Banjaluki ohranjate stik z domovino? Tisti, ki imajo sorodnike v Sloveniji, prek njih, drugače pa prek kulturnega dogajanja in kadar naš pevski zbor obišče Slovenijo. Otroci obiskujejo tudi poletne in zimske šole v Sloveniji. Enkrat ali dvakrat letno organiziramo ekskurzijo v del Slovenije, od koder so Slovenci večinoma prišli v Banjaluko, to so Novo mesto, Ljubljana in Sežana, največ priseljencev je namreč s Primorske. Letos želimo, da bi odšli v Slovenijo otroci in starši, kajti tukaj je že veliko Slovencev, ki v Sloveniji nimajo več sorodnikov, zato so takšne ekskurzije in srečanja zanje edina priložnost, da vidijo kraj, iz katerega prihajajo. Tukaj živijo družine, v katerih je prababica ali pradedek iz Slovenije, a imamo tako prvo, drugo kot tretjo in četrto generacijo, a tretja in četrta sta najbolj prisotni.

Kako močna je slovenska narodna identiteta tretje in četrte generacije Slovencev? Mislim, da se počasi izgublja, kar je zaradi življenja tu nekako logično. Ampak kadar obiščejo Slovenijo, se začuti neka pripadnost. Za tiste, ki imajo sorodnike v Sloveniji in jih obiskujejo, je povsem drugače kot za tiste, ki nimajo nobenega. Poleg tega je vse več mešanih zakonov, zato se slovenska identiteta pri nekaterih izgublja.

Ohranjati se jo trudite s slovensko kulturo in slovenskim jezikom, kajne? Da. Imamo svoj pevski zbor, ki se uči slovenske pesmi, in dopolnilni pouk slovenskega jezika – ne samo za otroke, ampak tudi za starejše. A tisti, ki niso bili v Sloveniji oziroma z njo nimajo stika, se težko naučijo slovensko, enako kot tisti, ki niso Slovenci.

Lani ste rekli, da je društvo pravo društvo šele, ko ima zbor, šolo in folkloro. Je Društvo Slovencev Triglav Banjaluka v 14 letih delovanja izpolnilo vse te normative? Ne, nimamo še folklorne skupine, kajti zanjo so potrebne narodne noše, ki so zelo drage. V projektu s Turistično zvezo Republike srbske bi poskusili obleči vsaj šest parov, kar je minimalno, čeprav bi se navsezadnje lahko naučili plesati in igrati tudi brez tega. Če uspemo s tem projektom, bi dobili učitelja iz Slovenije, da bi nas naučil nekaj plesov. Mislim, da je to res osnova.

Kako kot članica Sveta Vlade RS za Slovence po svetu ocenjujete položaj Slovencev v Republiki srbski v primerjavi z drugimi Slovenci zunaj meja domovine? Vse je odvisno od tega, kako se pokažete sami. Če veliko poveste o sebi in svojem društvu, bodo tudi drugi vedeli za vas. Mislim, da ima Društvo Slovencev Triglav Banjaluka dober položaj, ker smo res zelo dejavni in to vsi cenijo, zato smo v dobrih odnosih tudi z Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu. Edina želja, ki še ostaja, je, da v Banjaluki naredimo dom Slovencev, a župan pravi, da bomo naredili dom manjšin. Želimo si svoje prostore z restavracijo s slovensko kuhinjo, nekaj sobami za goste, kotičkom za druženje, branje in igranje šaha … To si res želim, da uspemo narediti, potem pa lahko grem v pokoj!

Ob kakšnih priložnostih se ponavadi družite Slovenci v Banjaluki? V društvu imamo vsak torek srečanja, praznujemo Prešernov dan, Slovenski dan v Slatini, organiziramo srečanje pevskih zborov, martinovanje, kakšne razstave, veliko delamo tudi na dvojezičnih knjigah, kar je vsakoletni projekt. Letos je namenjen slovenski in srbski prozi, lani smo izdali zbirko Kovček z dvojnim dnom srbskih pesnikov iz Banjaluke in slovenskih pesnikov z Dolenjske, še prej dvojezično otroško knjigo Izlet na modri planet. Želimo, da tukaj spoznajo slovensko književnost, v Sloveniji pa srbsko, pri čemer nas podpira tudi slovensko ministrstvo za kulturo.