O pravljicah tako in drugače

Po čem prepoznamo kakovostno pravljico?

Če je izdana v obliki slikanice so prvi obetaven znak kakovostne ilustracije. Če potem tudi med platnicami najdemo dobro realizirano izvirno idejo, pri čemer imam v mislih polnokrvne junake, premišljen dramaturški lok, izbran jezik in slog, vsebinsko in slogovno izčiščenost, dobro oblikovanje itd., če zelo posplošim, smo naleteli na dobro knjigo oz. pravljico.

Katere so najpogostejše napake, ki jih starši zagrešimo pri prebiranju/nakupu pravljic?

Morda - tu nikakor ne gre posploševati - koga zavedejo lepe platnice, zaradi katerih knjigo kupi, ne da bi pogledal, kaj je zares med njimi. Lahko je kaj prezahtevnega, zoprno moralističnega, klišejskega ... Pri branju? Apatično, monotono prebiranje pravljic otroka verjetno ne bo razvnelo in ga pretirano navdušilo za knjige. Ga bo pa uspavalo ... Ne, mislim, da je kakršnokoli branje, torej bolj ali manj spretno, dobrodošlo.

Kakšno je vaše mnenje o pravljicah, ki so otroku v pomoč?

Pravljice, ki naj bi otroku pomagale, da se odreče dudi, da se navadi na kahlico, da skrbi za zobe, vzljubi vrtec, sprejme maminega/očetovega novega partnerja … Tudi med takšnim "tipom" pravljic so dobre in slabe. Ene so izjemno subtilne, "sporočilo" je umetelno vtisnjeno v zgodbo, da so bralcu res tudi v užitek, druge so pretirano in vsiljivo moralistične, v takšnih je običajno zgodba le slaba krinka za prenos sporočila/nauka.