Nelagodna Hitlerjeva zapuščina: 20.000 ukradenih umetnin

Ročna ura z vgraviranim posvetilom, ki jo je Adolf Hitler podaril 22 let mlajši Evi Braun za njen 27. rojstni dan, je samo eden od predmetov, ki jih iz najtemačnejšega obdobja nemške zgodovine hrani Pinakoteka v Münchnu. Med njimi sta med drugim 41-delni set pribora s Hitlerjevimi inicialkami in z diamanti obložena cigaretnica, ki je nekoč pripadala Hermannu Göringu. Desetletja je münchenska Pinakoteka hranila tudi celotno zbirko krvavih diamantov: tiaro z 32-karatnimi diamanti, zlate manšetne gumbe s smaragdi in diamantni prstan z ogromnim ametistom.

To so le delci zapuščine tretjega rajha, kjer je večina sicer vrednih predmetov neznanega izvora. Kaj storiti z okrasjem režima, ki ga nihče noče razstavljati? V Nemčiji so večino predmetov shranili v skladišča in jih zaklenili stran od oči javnosti. Vendar katere ostanke nacizma ima v lasti nemška demokratična republika?

60 milijonov evrov samo za zavarovanje Kot navaja Spiegel, ima nemška vlada v lasti približno 20.000 predmetov, med njimi slike, kipe, pohištvo, knjige in kovance. Po ocenah iz leta 2004 so same slike, teh je približno 2.300, zavarovane za skupno 60 milijonov evrov, dodatne stotine slik pa hranijo muzeji in skladišča po vsej državi. A po poročanju časnika večina odgovornih o teh predmetih ne želi govoriti, delno tudi zaradi občutka krivde, saj gre za zbirke, ki so jih Judi v paniki prodali po letu 1933, in za zbirke, ki so jih nacisti preprosto vzeli lastnikom, preden so jih odpeljali v koncentracijska taborišča.

Nekaj slik sicer visi v prostorih nemškega predsednika, pa v nemškem parlamentu in ambasadah po vsem svetu. A po 68 letih se ljudje v vladi, ki so odgovorni za umetnost, ne glede na svojo politično pripadnost, s tem vprašanjem nočejo ukvarjati. Nobeden od nemških kanclerjev, od Konrada Adenauerja do Angele Merkel, ni naredil zadnjega koraka in predmetov vrnil zakonitim lastnikom.

Dolga zgodovina neuspešnega vračanja Zgodovina vračanja je polna prodaj po smešno nizkih cenah, kot razkriva Spiegel, naj bi na Bavarskem v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja na primer dela, ki sta jih nabrala Hitler in Göring, deželni uradniki predali trgu po smešno nizkih cenah, ne da bi pri tem prejeta sredstva posredovali prejšnjim lastnikom ali pa vsaj organizacijam judovskih žrtev druge svetovne vojne. Prav tako so po smešno nizkih cenah prodali posestva nacističnih veljakov ob bavarskih jezerih, čeprav je bilo sprva načrtovano, da bodo izkupiček nakazali žrtvam režima. S pomočjo dokumentov so razkrili celo, da je Hitlerjev osebni fotograf Heinrich Hoffman pred bavarskimi oblastmi skrival na stotine slik, vrednih milijone evrov.

Leta 1945 so zavezniki po opustošeni Nemčiji nabrali okoli pet milijonov del in naredili načrt, kako bodo v najkrajšem mogočem času dela vrnili lastnikom. Zbirno točko so določili v Münchnu, kjer so Američani popisali vse, kar so zbrali nacisti. Če je bilo lastništvo mogoče določiti, so dela nemudoma vrnili zakonitim lastnikom. Američani in Britanci naj bi prek zbirne točke do leta 1950 vrnili 2,5 milijona kulturnih del, med njimi 468.000 slik, risb in kipov. Šele leta 1948 so Američani inventar začeli predajati bavarskim oblastem, ki so nalogo predale ministrstvu za zunanje zadeve v Bonnu. Tam so ustanovili posebno komisijo za vračanje, ki si je zadala cilj, da do 60. let prejšnjega stoletja konča projekt, ki traja še danes.

Kaj pa Avstrijci? Kot razkriva Spiegel, je vračanje predmetov po vojni ovirala kopica nacističnih somišljenikov, ki so na odgovornih položajih storili malo ali nič, da bi žrtve sistema, katerega privrženci so, dobile nazaj svoje predmete. V 60. letih so začeli odprodajo del kar prek institucij, ki so do leta 1945 oskrbovale Hitlerja, približno sto del so prodali, da bi preverili vrednost na trgu. Zaslužili so le milijon nemških mark, nič od tega ni šlo žrtvam nacizma.

Morda bi se Nemci lahko zgledovali po Avstrijcih, ki so 8.442 umetniških del po vojni shranili v samostanu blizu Dunaja. Po 50 letih mučnih debat, potem ko so samo v 93 primerih lahko dokazali lastništvo, se je avstrijska vlada odločila, da vsa dela proda na dražbi pri dražbeni hiši Christie's. Iztržili so 11 milijonov evrov, ki so jih dobile organizacije žrtev nacizma. Vračanje umetnin je moralna katastrofa Nemška vlada je sicer pred petimi leti ustanovila delovno skupino za ugotavljanje izvora predmetov, ki letno prejme dva milijona evrov in ima štiri zaposlene, ki so v zadnjih letih raziskali zgolj 84 primerov. Če bodo nadaljevali s takšno hitrostjo, bo lastništvo zbirke morda razvozlano v več desetletjih, zato se vedno več judovskih družin obrača na zasebne detektive in odvetnike.

Pri Spieglu tako trdijo: upravljanje nacistične zapuščine je moralna katastrofa, ki se je začela v 50. letih prejšnjega stoletja in traja še danes.