Mladi o plemenitosti in velikodušnosti skozi jezik čutil

"Mladi govorijo o izgubi smisla in nekakovostnih človeških odnosih, v katerih ni solidarnosti, etike in topline. Pripovedujejo o tem, da so slišali, da smo nekoč plonkali skupaj, danes pa si med seboj prodajajo zapiske za 50 evrov. Priča smo krizi vrednot in tako smo se začeli spraševati, v kakšnem svetu živijo mladi. Kakšno dediščino in svet jim zapuščamo? Kakšna je njihova prihodnost?" izhodišča projekta The Generosity Experience (Izkušnja velikodušnosti), v okviru katerega je nastala tudi predstava Med nama, podaja Barbara Pia Jenič, soavtorica projekta in umetniška vodja ter direktorica gledališča Senzorium.

Mlade, ki so se odločili za sodelovanje, in sicer po deset iz vsake od sodelujočih držav – Slovenije, Francije, Danske in Belgije, v katerih domujejo posamezna senzorična gledališča –, so tako popeljali skozi enoletni proces, v katerem so se ti začeli spraševati o plemenitosti in velikodušnosti. "Ti sta v vsakem od nas, le znova ju moramo poiskati. Velikodušnost pa je tako nalezljiva kot smeh in zehanje," o projektu, ki se je začel pred dvema letoma, pripoveduje režiserka Jenič.

Sodelujoči so tako postali akterji, ki bodo na senzorično izkušnjo, v tišino, v preteklost, k bistvu človeškega, misli o (so)bivanju, k plemenitosti in velikodušnosti popeljali marsikaterega gledalca. Najprej v Belgiji, kjer bodo pod taktirko Enriqueja Vargasa, utemeljitelja gledališča čutil in enega najvplivnejših režiserjev zadnjih desetletij, štiri nastale module združili v skupno predstavo. Ta bo nato v 40 dneh zaokrožila po vseh partnerskih državah projekta. Pri nas bo na ogled v mariborskem mestnem parku 6., 7. in 8. avgusta.

Ambasadorji projekta in predstave so tudi pevki dvojčici Eva in Nika Prusnik ter športnik Filip Flisar. Za sodelovanje so se odločili, ker vsi verjamejo v vrednote in teze, ki jih predstava podaja, lahko strnemo njihove misli.

Predstava kot izkušnja in ne kulturna informacija Senzorično gledališče nima veliko predstavnikov, v Sloveniji samo gledališče Senzorium, ki ga vodi režiserka Barbara Pia Jenič. Tudi po Evropi in širše po svetu ni veliko gledališč, ki umetniški proces razumejo kot transformativni proces, predstavo pa kot izkušnjo in ne posredovanje kulturne informacije. Skozi interaktivnost, kjer igralec in obiskovalec ali, kot ga imenujejo, inhabitant skupaj ustvarjata prizor, obiskovalcu pa tako prineseta preobrazbo, čeprav v najmanjšem mogočem vidiku njegovega življenja.

Gledališče Senzorium, ki izhaja iz mednarodne gledališke zasedbe Teatro de los sentidos iz Barcelone, deluje že od leta 1996, formalno 11 let. Do zdaj so v senzorični poetiki ustvarili že 14 predstav. Najodmevnejša med njimi je nosila naslov Mesto vzdihljajev in je leta 2008 potekala ves mesec na Ljubljanskem gradu. Znana in pomembna so tudi senzorična gledališka dela, ki temeljijo na filozofskih besedilih.

Skozi interaktivne prizore, ki nagovarjajo s senzoričnim jezikom, pa bodo tako skozi predstavo Med nama udeleženi ustvarjali mostove med empatičnimi in entropičnimi silami, pravijo ustvarjalci. "Ne gre za moralko ali poduhovljenost, ampak igrivost," pojasnjuje režiserka Jenič. Čeprav to ne bo le igra, ampak bo ta postala resna igra, ki se vas bo dotaknila.

Dva izmed prizorov, ki jih bodo izvajali po mestnih parkih, pa so izvedli tudi na današnji tiskovni konferenci. V enem je obiskovalca ezoterična mladenka povabila, naj si zaveže oči. Odpeljala ga je do mehkega blaga na travi in mu tam ob spremljavi kitare pripovedovala o luči, ki jo vsakdo lahko najde v sebi. Njegova odločitev pa je, ali bo to zanikal ali pa jo osvobodil.

Druga akterka je pot posipala z žitom, tega je ponudila tudi udeležencu in ga nato posadila pred krog, poln črnega čaja. Ni šlo za prerokovanje, ampak razmišljanje o naših vezeh na človeštvo, prednikih, osebni zgodovini in vpetosti v ta svet. Kaj nas nanj veže in kaj z njim povezuje?

Inovativno gledališče tako na izkušenjsko potovanje popelje tako akterja kot udeleženca. Skozi tišino, samoto, pogled vase in z občutkom za drugega. Ali kot o projektu pravi Enrique Vargasa: "Majakovski govori o tem, da kdor tvega, lahko izgubi nekaj, kdor pa ne tvega, izgubi vse. Tveganje odpreti se drugi osebi in izkusiti 'drugega' lahko pojmujemo kot izgubo ali kot pot do transformacije, zato se v senzoričnem gledališču veliko naslanjamo na 'umetnost poslušanja'; sprašujemo se, kakšno tveganje je zares poslušati in slišati drugega, ter o tem, kako vsak začetek sprememb izhaja iz resonance slišanega."