Michelangelov zgled Apolon Belvederski

Apollonius Atenski, imenovan tudi Belvederski torzo, je neznanega izvora, v Vatikanske muzeje pa so ga prinesli med letoma 1523 in 1534. Torza se ni v zgodovini restavratorskih posegov v muzeju lotil nihče in je na srečo takšen, kot so ga odkrili, brez dopolnitev ali vsiljenih imaginacij restavratorjev.

Moški torzo sedi na živalski koži, spolni organ pa mu zakriva list trte. Zaradi živalske kože, na kateri sedi, so upodobitev pripisovali Prometeju, Marsu, Herakleju, Polifemu in drugim. Še posebej je torzo poznan zaradi Michelangelovega občudovanja. Moški torzo je namreč poseben zato, ker anatomsko dodelano kiparsko telo lahko primerjamo s poslikavami teles na stenah Sikstinske kapele.

Boksar v akciji Sedeči boksar je antična kopija, pod katerega se je podpisal Apollonius iz Aten. Kipar je deloval v drugi polovici prvega stoletja pred našim štetjem in prek klasičnega kiparstva vstopal v helenistični slog grške umetnosti. Helenizem je v kiparstvo vnesel "gledališče" oziroma teatraličnost tudi v podobo človeškega telesa. Telo je polnoplastično in je v nasprotju z Laokoontovo skupino ustvarjeno tako, da si ga lahko ogledamo z vseh strani obdelane površine.

Kipar se je popolnoma polastil tridimenzionalnega prostora in pozornost obdelovanja kamna porazdelil enakovredno po celotni formi. Očiten zasuk v kontrapostu je dinamičen in se odpira v prostor ter ne ostaja v mejah kvadra, iz katerega so bili klasični kipi izklesani. Predvsem pa je z vsemi poudarki in mišičnimi napetostmi boksar v akciji in zdi se, da bo zdaj zdaj vstal in nadaljeval svoj boj.

Zgled in model za figuralne upodobitve V pogledu in smislu človeške izraznosti ter anatomske dovršenosti je kip študiral tudi Michelangelo. Belvederski torzo je bil umetniku vzor in zgled, skica in matrica, ki jo je prenesel iz tridimenzionalne forme v dvodimenzionalen medij freske. Michelangelo se je pri kipu očitno navduševal nad zgoščenostjo mas in poudarjenim mišičevjem, čemur lahko sledimo prek večine njegovih ustvarjenih del.

Ohranjene in poznane so Michelangelove upodobitve oziroma posnete variacije kipa v frontalnem in zadnjem pogledu na freskah Sikstinske kapele. Torzu sledimo v poslikavah golih mladeničev na stropu in predvsem podobnosti sv. Jerneja v Zadnji sodbi. Očitno je umetnika navdušil fragment, ki mu lahko le z domišljijo dodajamo ude in glavo ter ga sestavljamo v vsakem in vnovičnem pogledu drugače, tako kot je to slikal Michelangelo ter z obilico domišljije in izvirnosti sestavil in udejanjil eno najbolj poznanih umetnin zahodne umetnostne zgodovine – Sikstinsko kapelo.