Marko Mandić z masturbiranjem razburil Hrvate

Mandić je performans odigral v sklopu skupinske uprizoritve 13 performansov ustvarjalcev skupine Via Negativa v kontekstu stalne zbirke MSU Zagreb. A le on je pritegnil pozornost širše hrvaške javnosti. "Edini trenutek, ko ni glume" V svoji predstavi Mandić pred občinstvom masturbira na kos kartona, tega pa potem razstavi na stolu, na katerem je sedel. Mandić je masturbacijo uprizoril že večkrat v sklopu performansa Bi ne bi, a nikoli ni požela takšnega odziva. V Bi ne bi Mandić tudi sedi zavit v plastično vrečo, medtem ko se za njim prikazujejo njegove vloge. Znoj, ki se nabere v vreči, igralec zlije v kozarec in ga popije.

Masturbiranje je za tokratno serijo v MSU verjetno izbral, ker v njem doseže največjo mogočo igralsko moč in prepričljivost. "Edini trenutek, ko ni glume, je, ko mi špricne. Tega ne morem odigrati," Mandić reče v predstavi, ki si jo lahko ogledate v videoposnetku.

"Hrvaški mediji vedno najdejo kaj, da se zgražajo" Masturbacija je veliko pozornost verjetno zbudila, ker je prvič "zaigrana" samostojno. Poleg tega ji dodatno težo da prizorišče, torej Muzej sodobne umetnosti. "Nisem pričakoval takšnega odziva, saj se MSU veliko ukvarja s performansi in tudi naši so v tem muzeju dobro postavljeni v kontekst," je za siol.net dejal Bojan Jablanovec, umetniški vodja in režiser Vie Negative.

Kljub temu Jablanovec ni presenečen. Hrvaški mediji imajo radi senzacije in vedno najdejo kaj, da se lahko zgražajo, pojasnjuje. "Še bolj senzocionalističen odziv smo doživeli po razstavi Viva Verdi v zagrebški operi," je dejal. Uriniranje po odru, ki je del predstave, je zelo zmotilo vodstvo opere. "Vendar je bil odziv zelo dober in smo s to predstavo še veliko gostovali, tudi v Ljubljani," je pojasnil Jablanovec. Veliko zgražanja so povzročili tudi s predstavo Ne kot jaz v Zadru, v kateri si igralca zadata rane z noži.

Že pred njim so se samozadovoljevali v galerijah Kot je zapisal hrvaški časnik Jutarnji list, je masturbiranje na javnem kraju kaznivo, razen če je opravljeno v muzeju. Časnik še piše, da masturbiranje kot umetnost ni novost. Prvi je to počel italijanski umetnik Vito Acconci v galeriji Sonnanbed v New Yorku, a ga obiskovalci niso mogli videti, slišali pa so njegovo vzdihovanje. On je gledalce lahko videl. Po Acconicijevem vzoru je podoben performans izvedla srbsko-črnogorska umetnica Marina Abramović, a tudi nje gledalci niso videli.

Skupina performansov v MSU Vie Negative je antologija dela skupine. Vsak performans je uprizorjen pred umetniškim delom, ki je povezano z njim. V soboto zvečer so v treh nadstropjih muzeja uprizorili po tri performanse hkrati, skupaj dvanajst, enega pa v galeriji, ki je del muzeja. Zadnji, trinajsti, napoveduje razstavo, ki bo na ogled od 24. do 27. junija. Na njej bodo prikazani videoposnetki performansov, saj nihče ni mogel videti vseh, ter izdelki, ki so jih med performansi ustvarili avtorji, pa so bili soboto razstavljeni le po eno uro.

"Če ni igre, ni realnega" Koncept predstavitve Vie Negative je odmik od običajne gledališke predstave in k popolni avtorjevi samostojnosti. Via Negativa poudarja, da je v gledališču bistveno, "da se nam ni treba pretvarjati, da poznamo odgovore, tukaj so pomembna samo vprašanja".

"To je igra polna trikov in prevar. Če realno hočeva izigrati, potem morava igrati oba: ti igraš gledalce in mi igramo igralce. Če ni igre, potem ni realnega in če ni realnega, potem ni ničesar. To je igra, v kateri si ne smeva dovoliti, da bi naju vprašanje s svojim odgovorom vrglo na finto – ker ti veš, da mi vemo in mi vemo, da ti veš, da odgovora ni," občinstvo nagovarja skupina.