Manca Košir in Nuška Drašček širili bralno kulturo v Laškem

Prizadevanje za množično in kakovostno branje "Praznovanje dneva reformacije je v Knjižnici Laško osrednji dogodek aktivnosti, povezan z bralno kulturo v občinah Laško in Radeče. Ena temeljnih nalog knjižnice je namreč prizadevanje, da bi občani čim več in dobro brali," je uvodoma zbrano množico v Kulturnem centru Laško nagovorila ravnateljica Knjižnice Laško Marija Kovačič. Bralna kultura se v srca bralcev useda z bralno akcijo Bralna značka za odrasle, ki letos poteka že četrtič, in projektom Beremo slovenske avtorje, s katerim so začeli lani, piko na i pa vedno pristavi osrednja prireditev bralnih akcij za odrasle. V Laškem so tako lani gostili Toneta Partljiča in Brencl bando, leta 2009 Ferija Lainščka in Adama Bicskeya, letos pa je dan reformacije že 28. oktobra zaznamovala izjemna ženska dvojica – Manca Košir in Nuška Drašček. Koširjeva, ki pravi, da zanjo ni lepšega, kot če lahko z ljudmi deli izkušnje in doživetja o dobri knjigi, je prava enciklopedija navdihujočih misli velikih avtorjev in ena najglasnejših spodbujevalk bralne kulture na Slovenskem, zato je bilo njeno gostovanje v Laškem, kjer spodbujajo kakovostno branje in branje slovenskih avtorjev, toplo sprejeto, Draščkova pa je večer oplemenitila s prvovrstnim petjem. Branje kot potovanje "Knjiga je temelj naše omike. Je naša in sedanjost in prihodnost, in preživetje in naše vsakdanje življenje. Ja, knjige so svetovi, za katere še vemo ne, a nas nekje čakajo, ljudje, ki jih še nismo spoznali. Zato je vsako branje potovanje. Avantura hoja vase in k drugim, v širne konce in kraje, k razkošju raznolikih ljudi in svetov. Knjige so v velikem deležu bralčevo delo, ne dajmo si ga vzeti," so med bralce poletele krilate Mančine besede, ki sta jih iz njene bogate knjižne zakladnice skrbno izbrala voditelja večera, bibliotekarja Barbara Rančigaj in Matej Jazbinšek, in z njimi občuteno prepredla večer: "Kajti, kot tolikokrat ponavljam, ne beremo samo mi dobrih knjig, temveč tudi one berejo nas. In ko o njih govorimo, zaupljivo odpiramo svoje srce in s sogovorniki pletemo krhke zlate niti spoštovanja in ljubezni."

"Neža Maurer je ena mojih najljubših prijateljic" Koširjeva se je uvodoma razgovorila o slovenskih književnikih, njenih ljubih prijateljih in bralnih znancih laških bralcev. Vitomil Zupan, ki ni maral intervjujev, se ji je kot novinarki, znani po provokativnih intervjujih, sam javil za intervju, naključje pa je poleg po vsej Jugoslaviji odmevnega intervjuja hotelo, da je njena druga hčerka Zupanova vnukinja. "Neža Maurer je ena mojih najljubših prijateljic, čeprav se redkokdaj vidiva. Ona je ženska, ki me nenehno uči in s katero si redno telefonirava in se vedno pogovarjava o moških," je Manca bralce nasmejala s še enim plemenitim prijateljstvom. Ob Marjanu Rožancu pa se je učila umirati in se zavedati, da se je tega treba učiti že v času življenja, da nas smrt ne preseneti. Kot sodelavka Hospica poudarja, da je treba govoriti o smrti, da bomo bolje in bolj polno živeli, kajti z večjo lahkoto umrejo tisti, ki vedo, da so polno živeli. In tako sta Mančina vnuka že predlagala, da bi na njenem nagrobniku pisalo: "Tukaj počiva Manca, ki je bila zaljubljena v življenje." Ravno zaradi polnosti življenja je ni strah smrti in je občinstvu na srce položila nasvet: "Toplo priporočam ful gas v življenju."

Doživljajsko branje Radoživa sogovornica, ki je z bralnimi krožki Beremo z Manco Košir vpeljala novo bralno paradigmo, je poudarila, da jo vedno znova zanima bralno doživljanje ljudi, ne pa teoretično ozadje in pisanje literarnih kritikov. "Na Slovenskem je zelo slaba bralna kultura tudi zato, ker je premalo učiteljic v osnovnih in srednjih šolah, ki bi dovolile doživljajsko branje," je kritično ocenila Koširjeva in trditev podkrepila s primerom Kajetana Koviča, ki se je v učbeniku ob kopici vprašanj sam znašel v položaju, da celo kot avtor pesmi ni znal odgovoriti nanje. A ljubezen do branja vendarle izvira od doma in tudi v družini Koširjeve se prenaša iz generacije v generacijo. "Knjigomoljko" je za branje navdušil dedek Martin Mastnak, nekdanji ravnatelj celjske gimnazije: "Imel je fantastično knjižnico, ki so jo Nemci zažgali, in naslednji dan se je zbudil s sivimi lasmi, ker je bil tako prizadet. On je bil in je še vedno zame velik navdih – za branje, za življenje in sploh za to, da sem etičen človek." Mančin oče je najraje bral njenima hčerama, hčeri pa njej, kadar je bila bolna, ko sta se na bralnem jedilniku vedno znašla Medvedek Pu in Pika Nogavička.

Nuška Drašček ježila kožo poslušalcem Prav težko si je predstavljati, da ima ženska žuborečih misli svoj čas razdeljen na devet enot tišine ter eno enoto srečevanja, govorjenja in pripovedovanja: "Zato veliko berem, da sem lahko sama in v tišini, saj je potrebujem ogromno." Tišino petkovega večera pa si je z največjo radostjo pustila zapolniti s petjem Nuške Drašček, skoraj domačinke iz Radeč in ene najodličnejših pevk v slovenskem prostoru. Nuška je s slovenskima zimzelenima Lastovka in Orion ježila kožo poslušalcem, svoje baročne glasovne zmožnosti pa razgrnila s šansonoma: francoskim La vie en Rose in Kako je pjevala Piaf v hrvaškem jeziku, s katerim si je letos na večerih dalmatinskih šansonov v Šibeniku prislužila nagrado za najboljšo interpretacijo – povsem upravičeno, so si bili enotni poslušalci, ki so odprtih ust obsedeli ob njenem izjemnem petju.

S knjigo in za knjigo "Ljubezen je v središču naših potreb, hrepenenj, sanjarjenj, ki pa jo v različnih obdobjih in različnih prostorih doživljamo zelo različno. Zahodnjaki smo pod vplivom romantičnega mita," je o svoji najvišji vrednoti, ki dela družbo modrosti, sočutju, odprtosti srca in elitnosti duha spregovorila Koširjeva, tudi sama "žrtev" mita o romantični ljubezni, plod katerega je njena krasna najstarejša hči. "Moj ideal ni imeti ljubezni, ampak biti ljubezen. To me je učil tudi Marjan Rožanc, ki je napisal tako lep roman Ljubezen, in njegov dober prijatelj me kliče kar ljubezničarka, ker sem tako prepojena z ljubeznijo, in srčno upam, da sama postajam ljubezen." V letu prostovoljstva je poudarila, da je ljubezen tudi del darovanja: "Vsi smo dolžni darovati zaradi preprostega razloga, ker smo vsi dobili največji dar – življenje. Zato je naša sveta dolžnost, da ta dar vračamo, da darujemo obleke, svoj čas, tudi denar." Včasih tudi iz sebičnih namenov, saj se bosta ljubezen in prijaznost vrnili, je odmevala Mančina krilata misel.

"Modrost je stvar kilometrine, saj ne moreš biti rosno mlad in moder, ker potem ne bi delal mladostnih oslarij in skakal čez jarek, kjer je most, in se ti življenje ne bi zgodilo v vsej njegovi čarnosti in čudovitosti," je modra sogovornica za slovo iskrivo razmišljala o modrosti, ki je zanjo "stanje duha in življenja, ki je že marsikaj izkusilo, marsikaj videlo in zna ločiti zrno od plev". Bogatejši modrih misli so bili laški knjižni molji ter preostali ljubitelji pisane, govorjene in pete besede enotnega mnenja, da je večer v družbi Nuške Drašček in Mance Košir kar prehitro minil. Upravičeno, saj bi tako imeniten večer zavidali celo v kakšnem kulturnem hramu v prestolnici, a je tokratno domačnejše okolje Laškega širilo prijeten občutek, da kraj in njegovi prebivalci živijo s knjigo in za knjigo.