Leo Bormans: Bistveno je, da ne živite življenja drugih

Tisti, ki boste v spodnjem testu – našli ga boste v intervjuju, Leo Bormans ga je opravil tudi z našo novinarko – štirikrat odgovorili pozitivno, veste, kaj je sreča. Potem se boste morali samo še spomniti, kako ste do nje prišli. In to ponavljati do konca življenja. Živeli boste srečno.

To, da knjiga postane uspešnica, je tudi sreča, kajne, ga najprej dregnem. Ta "sreča" je nastala po pomoti, mi v smehu odvrne. "Knjiga o sreči je lani prišla do 200 voditeljev sveta zato, ker je nikakor, predvsem zaradi varnostnih razlogov, nisem mogel vročiti ameriškemu predsedniku Baracku Obami. Zato pa so jo lani dobili vsi vidnejšo politiki EU." Tudi Borut Pahor. Zanimivo bi ga bilo vprašati, ali kaj črpa iz nje ... A o tem drugič. Bormans je sto svojih kolegov, strokovnjakov z različnih področij – a vseh v duhu pozitivne psihologije – ki se tako ali drugače dotikajo raziskovanja sreče, prosil, naj v tisoč besedah povedo, kaj je sreča. "Na podlagi svojih znanstvenih dognanj, ne samo zato, ker bi verjeli vanjo," pojasni. "V zadnjih desetletij je bilo opravljenih več tisoč raziskav o sreči in bistvo rezultatov, ki so jih dosegli, brez veliko vika in krika prinaša prav knjiga Sreča. Kako postati in ostati srečen? Koliko na to vplivajo čas, zdravje, dobro počutje, prihodnost, smisel za humor, bolečina, družina, izbira ..." Petdeset odstotkov možnosti za srečo podedujemo – tisti, ki ste imeli srečne starše, torej zavpijte hura, hura, hura! Ampak deset odstotkov k sreči pripomore tudi naš videz. Pot (vsaj) do preostalih 40 boste našli v spodnjih vrsticah …

Kaj je pozitivna psihologija? Veda, ki raziskuje, kaj je sreča, kako jo udejanjamo, kako vpliva na človekovo življenje. Pozitivna psihologija bo v človeku iskala spodbude za boljše življenje, iz človekovih naravnih danosti bo poskušala izbrskati najboljše za njegovo življenjsko popotnico. Ne bo se ukvarjala z žalostnim otroštvom, travmami – seveda jih ne moremo ignorirati, a treba je gledati naprej, življenje nam z vsakim dnem odteka ... Treba je verjeti vase!

Kako? Bistveno je, da ne živite življenja drugih. Da se ne odrekate temu, kar vas osrečuje. Da govorite in izražate svoja čustva. Da ne delate preveč, temveč ravno prav.

Kaj je torej sreča? Na kratko vam bom odgovoril z besedami svojega kolega: sreča so preostali ljudje. Oni vas delajo srečne. In to na svojih predavanjih utemeljim s tem preizkusom. V mislih zamrznite sliko trenutka, ko ste bili srečni. Postavil vam bom štiri vprašanja, vi pa v mislih nanje odgovarjajte z da ali ne. 1. Trenutek sreče, ki se zdaj prebuja v vašem spominu, vas ni stal niti enega kovanca. Ne vas ne kogarkoli drugega. 2. Na tej spominski sliki je še nekdo ali pa več njih. Če pa ste na fotografiji sami, močno mislite na tisto/tistega/tiste, ki jih imate radi. Zaradi njih ste srečni. 3. Na sliki verjetno delujete presenečeno, nekaj vas je nepričakovano vzradostilo. Skratka ne gre za rutino. 4. Nekdo vas je pravkar poljubil ali objel, verjetno je šlo za pohvalo, gre torej za nekaj veselega. Kako vam je šlo?

Trije pozitivni odgovori, en negativen. Zadnji. Torej precej dobro veste, kaj je sreča. Ampak zakaj ljudje kljub temu pravijo, da so nesrečni? Zato, ker so pozabili, kaj sreča je. Sreča je zastonj. Druga točka nam pravi, da ne moremo biti srečni, ko smo sami. To je znanstveno dokazano – in tudi slika v spominu nam pravi, da nas dela srečne bližina drugih ali vsaj misel nanje. Mi pa se trudimo, da bi skozi življenje švignili kar najbolj egoistično. Ne gre. Tretja točka govori o rutini. Rutina človeka ubija. Zato se mora presenetiti, dovoliti, da ga pozitivno presenetijo drugi. Dovolimo si to. Četrta točka pravi, da nam je lepo, ko nas kdo pohvali. Zaradi tega smo srečni. Zakaj torej kar naprej kritiziramo? Kritiziramo kolege, ljubljene, prijatelje ...Tudi novinarji, verjemite, govorim iz izkušenj, pri delovanju javnih osebnosti iščejo predvsem napake. Škoda. O redkokaterem politiku spregovorijo pozitivno – tako spregovorijo takrat, ko grozovito črnijo njegovega nasprotnika. To je pride še posebej do izraza v predvolilnih kampanjah.

Res je, pri nas zelo aktualna tema. Ampak opazil sem, da ste Slovenci bolj družabni od Angležev. Vidim, kako se mladina ob koncu tedna po središču mesta sprehaja v skupinah, pogovarjajo se, smejejo, ne hodijo drug mimo drugega s sklonjeno glavo in slušalkami v ušesih. To sem pred dnevi opazil v Londonu. Mislim, da ste Slovenci precej srečen narod.

Mhm. Včasih se zgodi, da smo ljubosumni na srečo drugih. Drži, to se pogosto dogaja. Ali poznate eksperiment o sreči, ki so ga naredili na podlagi mikroizrazov obraza ob podelitvah medalj na olimpijskih igrah? Analizirali so njihove izraze sreče ob tem, ko so prejemali medalje. Kdo mislite, da je bil najbolj srečen?

Tretjeuvrščeni, z bronasto medaljo, ker jo je sploh dobil. (smeh) Greva lepo počasi ... Najsrečnejši je zmagovalec z zlato medaljo: postavil si je cilj in ga dosegel, dolga leta je treniral in uspelo mu je. Toda drugi najsrečnejši ni drugouvrščeni s srebrno medaljo, temveč tretjeuvrščeni. Drugouvrščeni se primerja samo s tistim, ki je bil za pol stotinke sekunde hitrejši od njega, torej z zmagovalcem. In to ga žalosti. Na nič drugega se ne zmore osredotočiti. Tretjeuvrščeni je prav tako leta in leta treniral, si postavil visoke cilje, a ni dobil zlate medalje, temveč bronasto. Toda primerja se z vsemi tistimi, ki so bili počasnejši od njega, s četrtim, petim, šestim, sedmim ..., ki jim ni uspelo priti do medalje. Vidite, primer ljubosumja nam pokaže drugouvrščeni. To je ljubosumje. Ne smemo biti ljubosumni na srečo.

Veliko nas je drugouvrščenih. O da, vem. Tudi sam sem bil dolgo med njimi.

Kaj pa tisti, ki svojo srečo, ne po svoji krivdi, nenadoma izgubijo? Pred mesecem dni me je obiskala ženska, katere partner je pri osemintridesetih storil samomor. Nihče ne ve, zakaj. Rekla mi je, prebrala sem vašo knjigo in ne gre za to, ali vidimo kozarec napol poln ali napol prazen. Moj kozarec se je razbil. Edina stvar, ki jo lahko naredim, je, da ga zlepim po svoje, naredim iz njega svojo umetnino ... Če lahko ljudje to rečejo v takšnih okoliščinah svojega življenja, nimam pravice, da bi se nad čem pritoževal ...

Kaj vas naredi srečnega? Obstaja veliko definicij za srečo, nekatere ustrezajo temu, kar sem, druge spet ne. Definicija, ki mi je najbližje, pravi, da me dela srečnega to, da delam dobro. Ko zjutraj vstanem, si rečem: No, Leo, ali ti bo danes uspelo, da boš prijazen do ljudi? Rad bi delal dobro ljudem in rad bi,da bi tudi drugi bili dobri do mene. To me resnično naredi srečnega.

Ampak nekateri so srečni, če drugim delajo slabo. Poznam takšne. So pa, na žalost, tudi takšni, ki delajo dobro, pa se ob tem ne počutijo dobro. Sam nisem te vrste.

Ljudje pogosto mislimo, da bomo srečnejši že, če se navadimo na stanje stvari tu in zdaj. Ni tako. To nam povedo podatki, da ljudje v državah z višjim standardom niso nujno srečnejši od tistih v revnejših državah. Na Norveškem sem se srečeval z zelo bogatimi ljudmi, ki pa so ves čas ponavljali, da jih to ne osrečuje. Niso vedeli, kam z denarjem. To pomeni, da se navadimo: navadimo se na to, da smo revni ali bogati. To je pasivno sprejemanje stanja stvari. To ni sreča. Ko gre za srečo, se moramo aktivirati, da bi jo dosegli. In treba je izkoristiti priložnosti za srečo, ki nam jih življenje ponuja. Treba se je osredotočiti nanjo. Za to pa potrebujemo notranjo spodbudo: ta je sestavljena iz avtonomije in jasno začrtane poti v sedanjost in prihodnost. Posuta je z mislimi, da moramo delati dobro, da moramo spremeniti svoj pogled na stvari. Pesimist bo v nekem dogodku iskal samo slabe stvari, optimist pa samo dobre. Optimizem pomeni napoved sreče. Podajmo se po tej poti. Brez sladkih puhlic, kot so vse bo še dobro, jutri je nov dan ... Potrudimo se za vsak dan posebej, za druge in zase, in kmalu si bomo lahko rekli: Hej, to pa ne more biti daleč od sreče.