Laži za nekatere, čudesa za druge

Uigrani ansambel Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) je v sicer meni osebno nekoliko zgrešeni režijski usmeritvi Luke Martina Škofa na hudomušen in igriv način skonstruiral všečen igralski kolaž o tem, kako so lahko izbrane besede v rokah izmuzljivega prevaranta orožje za zapeljevanje, izsiljevanje, uničenje in ne nazadnje propad … njega samega.

Zgodba sledi podlim avanturam postavnega Španca Luzmana v večnem mestu Rimu. "Casanova" brez prebite pare skupaj s svojima oprodama Tristanom in Lofrasom brez kančka slabe vesti spletkari, zavaja in leporeči z enim samim ciljem, obogateti.

Je hedonist. Na račun naivnih posameznikov, ki so ujeti v vrtinec njegovih bizarnih spletk, uživa v lagodnem življenju in z veliko žlico zajema vse sladkosti, ki mu jih ponuja. Je kot pajek, ki iz v mrežo ujetih muh izsesa vso življenjskost. In žrtev ni nikoli preveč. Z zobmi, zasajenimi v vrat ene, že opreza za drugo.

Opojnost njegovih besed tokrat prevzame tri prelestne lepotice: tujko v mestu, Francozinjo Beatrice, ki v Rim pripotuje skupaj s svojim zaščitnikom, poročnikom Filibertom in njegovim služabnikom Lombardom; Rimljanko Isabello, poročeno z bogatim starcem Patriziom; in vihravo mladenko Octavio. Za njeno srce se borita tudi Leonat, podporočnik kratke pameti, ki mu kot glas razuma pomaga kolega Camillo, in Tristan.

Sprva Luzmanu teče voda na mlin. Uspešno nasaja roge tako Filibertu kot Leonatu in zmagovalno krmari med tremi bujnimi cvetovi v šopku ženskosti. A fortuna mu na koncu obrne hrbet, čudes ni več in zmagovalec postane poraženec. Zlo, čeprav sladkobesedno in sladkobno, pač ne more zmagati.

Z naslovno vlogo nepoboljšljivega šarmerja se je hvalevredno spopadel Gašper Tič. Lik na čase prikupnega in srčnega, a vedno častihlepnega goljufa je gradil na natančno izostrenem čutu za komičnost, pomenljivih pogledih, obvladani govorici telesa in nalezljivi, skorajda hipnotični vsesplošni energiji, ki je polnila dvorano in bit občinstva (močan aplavz na koncu je bil več kot zadosten dokaz za to). Je eden tistih igralcev, ki mu hitrostno poigravanje z besedami ne dela preglavic, in užitek ga je bilo poslušati in gledati, tako utečenega in zverziranega. Tudi preostala ekipa, katerih figure plešejo tako, kot to hoče glavni protagonist, blesti.

Boris Ostan je izjemen kot pretirano štorast in bebav brezhrbtenični podporočnik Leonat. Prav ta pretiranost več kot doprinese k avtentičnosti njegovega lika. Nenadkriljiva telesna govorica in (za čuda) privlačna nervoza je odlika Tristana, lika, ki ga je s pravo mero smešnosti pretenciozno ustvaril Jure Henigman. Lotos Vincenc Šparovec je prikupno zmedeni Filibert, v Beatrice zaljubljeni mož trdnih načel. Vlogo je oblikoval natančno: umirjeno, ko je tak moral biti, in razdraženo, ko je bil izzvan.

Ženske like so v maniri usodnih lepotic, koketno, zapeljivo in sočno, pa tudi čutno in z milino, a vsaka z izpostavljeno "odliko", upodobile tri nadarjene mlade igralke. Mojca Funkl je izjemno prepričljiva v "dvojni vlogi", na eni strani kot rahlo zmedena in zelo čustvena, na drugi pa preračunljiva in na denar "mahnjena" Beatrice. Isabelle Tjaše Železnik je natančno in s pravo paleto čustev oblikovan lik sicer trdne ženske, vajene ugodja in udobja, ki se za lastne potrebe prelevi v zelo zaljubljeno in zelo ljubosumno fatalko. Tudi Niko Rozman odlikuje dovršenost izbranih čustev – prevaranosti, zaljubljenosti, osuplosti, maščevalnosti … –, s katerimi je začinila svoj lik naivne Octavie.

S svojimi nikoli dolgočasnimi kreacijami komičnih bebcev in idiotov so neumorno dogajanje na odru popestrili še Matej Puc kot Camillo, (ne)invalid na vozičku, Jernej Čampelj v vlogi vedno lačnega služabnika Lombarda, Jure Kopušar kot visoko piskajoči pomočnik Lofraso in Marko Simčič kot bogataš Patrizio.

Gre za precej kompleksno situacijsko komedijo s primesmi italijanske commedie dell'arte, a žal se mi zdi, da je predstava to drzno komičnost izgubila s postavitvijo v moderno obdobje (če se ne motim, so protagonisti "ujeti" v svet garderob in oblačilnic nakupovalnega središča). Osebno, kot gledalec, menim, da tokratna režiserjeva vizija ni padla na plodna tla. Vse skupaj bi namreč mnogo lepše in bolj koherentno delovalo, če bi odrska postavitev, tako scenska, kostumska in glasbena, odražala 16. stoletje, torej obdobje, za katerega je bilo dramsko delo spisano.

A da ne bo pomote, predstava doseže to, kar si je zadala, in to je zabavati občinstvo … vsaj sodeč po odzivu sinočnjega občinstva.