Lara Jankovič: Občutka da uživam, ne morem zaigrati

Z vedno dobro razpoloženo Laro Jankovič se dobimo v idiličnem okolju Koseškega bajerja, kjer klepetamo kar debelo uro. Je že tako, da je Lara kot umetnica in kot oseba zelo zanimiva in razslojena, stvari pa vedno pove nadvse slikovito in s kančkom njenega prepoznavnega humorja. Dobitnica številnih nagrad, med drugim tudi Boršnikove nagrade za igro leta 1997 in pa festivala Zlati vitez v Rusiji za monodramo Kot jaz, ki jo je posvetila brezčasni Edith Piaf, nas je s svojo miselnostjo povsem prevzela in nam dala upanje za boljši jutri.

Pa začniva kar z vam ljubim citatom. "Ni pomembno, kaj za vloženi trud dobimo, ampak kaj ob tem postanemo." Delujete kot igralka, šansonjerka, pevka, kot komedijantka – kaj ste torej ob vseh teh delih postali? Mislim, da boljši človek. Če to seveda vzameš tako, da nagrada ni tisto, za kar potem postaneš prevzeten in zaspiš na lovorikah. Nagrado moraš vzeti kot potrditev, da je pot, po kateri hodiš, prava, da je prav, da delaš tako in toliko. Potem je to delo treba upravičiti in ne zaspati, ampak delati in se potruditi še bolj. Ob takšnih stvareh človek postaja, nastaja in se izoblikuje.

Bi samo sebe okarakterizirali kot vsestransko umetnico, glede na to, da delujete na toliko področjih? Sedaj sem res že multipraktik! Sicer sem malce razočarana, saj se mi včasih zazdi, da to pri nas ni vedno pozitivna stvar. Ljudje raje delujejo le na enem področju in tako vidijo tudi druge. Tako tudi rado pride do kakšnih polen pod nogami in slovenske zavisti. Ampak meni se zdi to krasno, saj sem dobivala priložnosti, kjer sem se lahko preizkusila kot voditeljica, šansonjerka in drugo. Ampak tako so se dogajale stvari in prihajale ponudbe, ki sem jih z veseljem vzela. Tako je prišlo do tega, da nobene stvari nisem prenehala delati, ampak vsako po malem razvijala.

Mislite, da nas družba želi ukalupiti in popredalčkati? Mislim, da ja. Morda celo zato, ker je težko slediti posamezniku na kar treh ali več področjih. Včasih so mi ljudje iz gledališča krivično pripomnili, da me bolj kot gledališče zanimata televizija ali glasba. To sploh ni res! Menim, da če imam več talentov, ki jih lahko pokažem, je greh, da jih ne izkoristim. Primarno bom vedno igralka. Po srcu in duši bom vedno ostala igralka. Ampak če so se v toku dogodkov odkrili moji tudi drugi talenti, menim, da je prav, da jih izkoristim. Svoj prosti čas sem tako izkoristila drugače kot drugi, začela vlagati vase in se razvila tudi na drugih področjih. Seveda sem takoj začela opažati zavist ljudi, ki so tako ali drugače povezani z mano. Njim le odgovarjam, da imamo vsi prosti čas. In na nas je, kako ga bomo najbolje izkoristili. Nekdo bo sedel in 'kvantal', jaz pa sem se odločila za drugačno pot.

Zaradi vašega vročega temperamenta? O temperamentih bi seveda lahko razpravljali po dolgem in počez. Tako kot moj ded sem rojena na Primorskem, ki me je močno označila in zaznamovala. Poleg tega pa se v mojih žilah pretaka tudi dalmatinska in srbska kri. Dobimo torej temperament na temperament na temperament. Tako da je kar naporno, verjemite mi. Če je komu z mano naporno, mu takoj rečem: "Takoj se potolaži. Ti ne veš, kako je meni naporno sama s sabo, štiriindvajset ur na dan."

"Če bomo živeli po pravilih in po pričakovanjih drugih, bomo vedno zrli v ogledalo, ne da bi kadarkoli uzrli sami sebe." Še eden vam ljubih citatov. Kaj pa vi vidite, ko se uzrete v ogledalo? Vidim eno super žensko! Vidim vse sorte, ampak vsako leto se rajši pogledam v ogledalo in sem bolj zadovoljna sama s sabo, čeprav sem vsako leto stara eno leto več. Zelo sem samokritična in tako se vsakič bolj izpopolnjujem, dopolnjujem in živim sama s seboj. Menim, da tako tudi vsako leto bolj napredujem, saj želim napredovati.

Omenili ste rojstne dneve, mi pa vam seveda ob tem iskreno čestitamo za vaš rojstni dan, ki ste ga pred kratkim praznovali. Ste ga prijetno praznovali? Zdaj boste vljudni in ne boste vprašali, kateri rojstni dan sem praznovala (smeh).

To niti ni tako pomembno ... Res je. Rekla sem, da sem se ustavila nekje pri 25-30 letih in sem mentalno ter po duši še vedno tam. Zdi se mi, da me tako mišljenje drži pokonci. Leta niti niso tako pomembna, pomemben je duh, v katerem živiš. Ta 'duh' ti ne pusti, da bi zaspal, tako umsko kot telesno. Tudi zdaj, ko sem na pragu zgodnjih srednjih let in sem na nek način vstopila v neko novo obdobje, se dobro počutim. Tak je bil tudi žur. Žur je bil ciganski, tak, kot sem po duši tudi jaz, zelo sproščen. Na koncu smo se vsi sezuli in plesali bosi. Okoli mene sem imela res najbližje ljudi, vzdušje pa je bilo takšno, da mi ga lahko marsikdo zavida.

Tudi na odru ustvarite pravi žur, ki deluje zelo pristno in nezaigrano. Občutek imam, da vse to nastane spontano, iz vaše ljubezni do plesa, tanga ... Res je. Vse, kar počnem, pa naj bo to petje, igranje, vodenje, ples, se rada tako pripravim, da ne razmišljam več o besedilu, ki ga moram podati občinstvu in o gibu, ampak da lahko potem samo še uživam in da je videti, kot da je lahkotno. Najhujše se mi zdi videti umetnika, ki se muči na odru. Tega pri sebi ne maram videti, zato delam tudi doma, ponoči in naredim vse, da ne bi bilo videti prisiljeno in narejeno. Res pa je tudi, da v vseh stvareh, ki jih delam, tudi uživam in tega občutka ne moreš zaigrati.

V ciganskem duhu, če se lahko tako izrazim, je narejen tudi vaš zadnji album z naslovom Na kožo zapisane zgodbe, ki ste ga izdali lansko leto. Koliko ciganske duše je pravzaprav v vas? Kar precej. Ne morem se otresti občutka njihove svobode. Želim si, da bi vsi imeli vsaj kapljico njihove svobode in mišljenja ter da bi bili bolj pokončni. Svoboda me privlači. Morda sem zato, da bi našla svobodo, tudi odšla iz gledališča. S Ferijem Lainščkom, ki je pisec besedil tega albuma, sem tako uresničila svoje sanje. Samo pogled je bil in že sva vedela, kakšna bo glasba. Ima pridih ruskih širjav, francoskih ciganov. To sem si želela izživeti, če drugače ne, pa vsaj v glasbi!

Pravite, da je gospod Lainšček zapisal pesmi z velikim čutenjem vašega čutenja. Sta se poznala že od prej ali je bilo to sodelovanje tisto, ki vaju je združilo? Prej se osebno nisva poznala. Feri je bil na začetku malce zadržan, a se je izkazalo, da sva jaz kot tempirana bomba in on kot miren Panonec odlična kombinacija. Tudi on v sebi nosi temperament, jaz pa imam v sebi panonsko dušo. Sicer se to pri meni ne vidi, ampak če me kdo vpraša, bi bila otožna, nostalgična in občutljiva duša. In tudi sem, a to kar naprej zakrivam s svojo vehemenco, glasnostjo in temperamentom. Po urah in urah pogovorov sva s Ferijem ugotovila, da si niti nisva tako zelo različna.

Pravite, da v vas prebiva tudi nemirni duh? Vas ima kdaj, da bi vzeli vse in odšli? O, ja, precej! V zadnjem času o tem še intenzivneje razmišljam. V situaciji, v kateri smo se trenutno znašli, ne vidim prihodnosti. V življenju sem velik optimist in pozitivna oseba, vedno iščem rešitve, a to, kar se zdaj dogaja, življenje, ki nas še čaka, saj menim, da najhujše še sploh ni prišlo, ne pelje nikamor. Zato velikokrat razmišljam o tem, da bi odšla. A vseeno so to veliki koraki, ki se ne zgodijo kar čez noč. V naši državi sta zdaj že kruh ali mleko vredna zlata in menim, da takšno življenje ni vredno človeka.

Katera država vas vabi? Prav gotovo so to južni kraji. V prihodnosti imam nekaj poti v Beograd, čeprav se tam dolgoročno ne vidim, saj menim, da stopicljajo za nami in da bo na mojo veliko žalost pri njih kmalu enako kot pri nas. Kapitalizem kaže zobe in vsi mislijo, da je to za zdaj edina in prava pot. Šla bi nekam, kjer je popolnoma drugačna ureditev kot tu. Kar naprej sanjam o Kostariki. Rekla sem si, če že grem, moram narediti preskok in živeti krasno življenje, popolnoma drugačno od tukajšnjega življenja.

Vseeno pa ne boste še tako kmalu odšli, saj vas jeseni čaka komentiranje resničnostnega šova Kmetija. Kaj vas je prepričalo, da ste sprejeli to povabilo? Letošnja Kmetija mi je zaradi tega, kako je zasnovana, vnesla radovednost. Všeč mi je, da sodelujejo pravi ljudje in da zmagovalec za nagrado dobi kmetijo. To se mi zdi genialno, saj to lahko nekomu na dobro spremeni življenje. Tukaj so me prepričali. Ste imeli možnost že spoznati tekmovalce? Seveda, tudi kmetijo sem že obiskala. Lahko rečem le, da bo zelo zanimivo. Pravite, da boste v komentiranju Kmetije neizprosni, ravno tako, kot ste sami do sebe. Kje ste torej najbolj neizprosni do sebe? Je to karierno področje, morda zasebno? Začenši v zasebnem. Ker iz tam vse izhaja. Seveda pa poizkušam biti prav na vseh področjih samokritična in pozorna, da nekatere dele omilim in se zavedam, da bi jih lahko naredila drugače. In to bi moral početi vsak, saj imam občutek, da se premalo vračamo in obračamo vase ter vse prevečkrat iščemo krivce drugod. Kaj vas poleg resničnostnega šova Kmetija trenutno najbolj zaposluje? Dopust sem zaradi koncertov Na kožo zapisane zgodbe, predstave in jugonostalgične monodrame Kabaret zlatih let v Cafe Teatru predčasno končala, tako da se na profesionalnem področju trenutno veliko dogaja. Prav tako sem začela snemati otroški film Duhec, ki ga bodo predvajali na nacionalki. Imam tudi ogromno idej za predstave, v Beogradu pa pripravljam glasbeni projekt, album v srbščini. Zgodba Na kožo zapisane zgodbe naj bi se tako nadaljevala. Za naprej pa ne vem, kaj svobodnjakinjo, kot sem jaz, čaka. Pustim se presenetiti.