Korak v pravo smer! Vedno

V bistvu niti nista tako nemočna. Imata program. In priložnost, da stopita v ospredje. To je življenjska priložnost. Ali si v igri ali pa te ni. Toda čigavo igro pravzaprav igrata? V času, ko vse odločitve prihajajo iz nekega zabrisanega ozadja, so lahko v ospredju samo tisti, s katerimi ozadje lahko igra svojo igro.

V resnici pa se na odru zgodi veliko več. Vse. In dokončno. Tako kot v življenju.

Grega Zorc, ki je pri projektu Via Negativa (VN) vse od njegovih začetkov, je letos, ob desetletnici projekta povedal, da je zanj VN izkušnja, iz katere se je veliko naučil tako o sebi kot o gledališču. "Vsakokrat ko začnemo nov del, ko začnem prihajati na vaje, se v meni naseli mešanica veselja in strahu. Vedno ga doživljam kot izziv, tudi zaradi tega, ker se znajdem med ljudmi, ki mi omogočijo, da lahko čim bolj izrazim svojo ustvarjalnost. Pri delu igralca je projekt, kot je VN, tako specifičen, da mogoče name vpliva močneje kot pri mojih drugih angažmajih. Pri VN delam z edinim, kar imam: s seboj."



V predstavi Incasso, ki je tematizirala pohlep, je na primer Zorc predstavil ta naglavni greh v obliki zavarovalnine, ki jo je kot otrok dobil po tistem, ko so starši tragično preminuli v prometni nesreči: z njo si je kupil takrat najboljši glasbeni stolp. "Nikoli poprej nisem razmišljal o tem, kako pohlepen sem bil. Smešno, kako se otrok ob izgubi staršev oprime nečesa takšnega, kot so zvočniki … Velikokrat se je zdelo, da na odru o tem govorim hladno, brez čustev, ampak v resnici ni bilo tako. Pogosto sem čutil, da so starši nekje blizu, da pazijo name," je pojasnil perfomer in igralec.

Vito Weis, študent AGRFT-ja, je eden od zadnjih, ki so se pridružili projektu. Najprej je bil samo gledalec, nato pa je pred letom dni sodeloval na njihovi delavnici. Šlo je za popolnoma drugačno raziskovanje igre, kot ga je vajen na akademiji. "Pri VN bo zame največji izziv, ko bom temu, kar sem delal na VN-labu, priključil tekst." Sprva ga je bilo malce strah biti neposredno pred občinstvom, s čistim in jasnim odnosom, ki ne sme biti dvoumen, nato pa se je na to navadil. Koliko je pripravljen svojo intimo deliti z občinstvom? "Sploh ni nujno, da bi to počel, vsaj ne izrazito. Uprizarjanje zgodb iz resničnega življenja je lahko verodostojno, ampak spet ne nujno stoodstotno. Vsekakor je treba pokazati nekaj, kar bo občinstvo pritegnilo," je prepričan Weis, ki, kot pravijo njegovi kolegi, veliko obeta.

Ko je režiser Bojan Jablanovec leta 2002 ustanavljal projekt, je bila ena izmed bistvenih odločitev, da bo VN dolgoročen raziskovalni projekt. Menil je, da če želiš razviti kak avtonomen produkcijski model, kako metodo dela, ki je produktivna in učinkovita, potem si je za to treba vzeti čas. Tega ni mogoče narediti z eno predstavo ali v enem letu. Treba ga je potrpežljivo in vztrajno razvijati iz leta v leto, preizkušati od predstave do predstave. In zato je vsaka njihova predstava sveža, kot so sveže žemljice. Odpira nov pogled. Da nov pogled. Ali pa ga vzame.