Kjara Starič: Želja po ustvarjanju in izražanju je večja kot želja po finančni varnosti

S skupino Kjara's Dance Project ustvarjalka Kjara Starič mladim plesalkam in plesalcem odpira vrata v plesni svet. Za začrtanim pedagoškim programom stoji tudi ustvarjalna vizija. Lani se je koreografinja podpisala pod projekt z naslovom Odtisi, letos se je v plesni predstavi Compassion lotila vprašanja sočutja. Za naslednjo pomlad pa v Cankarjevem domu s svojo skupino pripravlja koreografijo Razpotje. Govorila bo o pogumu za usmeritev v izbrano smer, ki določa življenjsko pot.

Lahko živite od svoje umetnosti? Ste bili v začetku svoje ustvarjalne poti prepričani, da boste lahko preživeli od svoje umetnosti? Lahko. Ko sem bila še na srednji baletni šoli, nisem nikoli premišljevala, ali bom lahko živela od plesa ali ne. Preprosto je bila želja in potreba po ustvarjanju, plesu in izražanju vedno veliko večja kot želja po finančni varnosti, tako da nisem izbirala. Moja umetnost je izbrala mene in hvaležna sem, da je tako.

S čim vse se ukvarjate oziroma ste se ukvarjali za preživetje? Kaj in do katere mere v tem kontekstu sprejemate kompromise –katero delo, ki ni vezano na vašo osnovno dejavnost in podobno, sprejmete? Na splošno v življenju delam, kar me navdihuje, osrečuje, dela boljšo in bogatejšo v izkušnjah. Delala sem že marsikaj, a le tisto, kar mi je dalo nekaj ali vse od naštetega. Mislim, da sploh ni pomembno, ali je vezano le na osnovno dejavnost, saj sem v prvi vrsti človek in se želim razviti na najvišjo možno raven, kar je možno le s čim bolj raznovrstnimi življenjskimi izkušnjami. In vse moje življenjske izkušnje me delajo to, kar sem kot umetnica. Imam pa veliko srečo, da lahko preživim s svojim delom in tudi to le zato, ker me zanima vse. Učenje, plesanje in koreografija. Med sabo se ta področja dopolnjujejo in bogatijo.

Koliko časa v vsakdanu vam ostane biti umetnostna delavka? Ali vsakdanja dejavnost za preživetje vsebinsko in formalno vpliva na vaše umetniške projekte? Pri tem trpi "umetniška kondicija"? Živim le od svoje umetnosti oziroma predvsem od poučevanja, ki me neizmerno osrečuje. In še enkrat, mislim, da ni pomembno s čim točno umetnik zasluži denar za preživetje, dokler je to delo, ki ne utesnjuje ali onesrečuje njegove duše do te mere, da nima več navdiha.

Ste zaradi pogojev prisiljeni v prepogosto in intenzivno produkcijo umetnostnega dela? Ne, hvaležna sem, da lahko ustvarjam. Edino, kar je malo težko, je vsakdanje poučevanje takrat, ko sem sredi projekta z dolgimi vsakdanjimi vajami in organizacijo. Takrat si želim, da bi se lahko za kakšna dva meseca posvetila le projektu, plesalcem in koreografiji.

Poleg štipendij in možnosti javnega financiranja, ki so vse manjša, je ena od možnosti preživetja za plesalca pri nas tudi pedagoško delo. Kje vse so še možnosti za plesalce? Kako je s poklicem plesalca v tujini? Sama sem začela že zelo zgodaj poučevati, ampak to zato, ker sem si to želela, in po 15 letih v tem uživam bolj kot kadarkoli. V Sloveniji je res malo možnosti, ker je prostor tako majhen, ampak z iznajdljivostjo in entuziazmom se vse da. V tujini je sicer veliko več izbire, ampak tudi veliko večja konkurenca.

Je biti umetnik poklic ali način življenja? Po mojem mnenju biti umetnik ne pomeni živeti od tega, kar ustvarjaš, ampak od kakovosti, izvirnosti in močne potrebe po izražanju. Na to ne more vplivati nič, ne pomanjkanje časa, denarja ... Pravi umetniki so skozi zgodovino ustvarjali tudi v najhujših možnih razmerah in velikokrat ravno takrat ustvarili svoja največja dela. Menim, da biti umetnik ni izbira. Umetnik preprosto mora ustvarjati, tako da gre bolj za način življenja oziroma način pogleda na življenje.

Kako živite s svojim poklicem v današnjem času? Pri mojem poklicu me žene entuziazem in dokler ga imam, se mi ne zdijo težki niti pogoji, ki so za marsikoga nemogoči. Zato si v življenju želim entuziazma in energije za trdo delo. Ko imaš to dvoje, je možno vse.