Katja Šulc: Ljubezen je rožnata in žalobna obenem. Vedno.

Morda sta vam Katjin glas in stas poznana s televizijskih zaslonov, morda pa jo poznate kot tisto dekle, ki je poezijo Mile Kačič ovila v melodijo in ji dala novo globino. Mogoče je, da ste si jo zapomnili po zmagi na šansonu, ko je očarala s skladbo Na poti domov, ali pa ste poplesavali na katero od njenih bolj klubsko obarvanih uspešnic. Po končanem enoletnem študiju džezovskega petja na prestižni The New School v New Yorku se je Katja Šulc namreč podala naravnost v svet digitalne glasbe. Seštevek njenih ljubezenskih besedil, glasu in vznemirljive elektronske zvočne podlage najdemo na plošči Twisted Delight, ki jo bo s trobentačem Igorjem Matkovićem in DJ Pierom slovenskemu občinstvu prvič v celoti predstavila jutri v Gledališču Glej.

Do zdaj smo vas morda najbolj poznali po uglasbeni poeziji Mile Kačič in zmagi na šansonu, vaš izlet v elektroniko z gostovanjem na kompilaciji Sladica pa poznajo le redki. Leta 2010 ste tako številne precej presenetili s pesmijo I Love You You Scream ... Kako povezujete vse te projekte?

Ti projekti so se preprosto zgodili, vse našteto pa druži preplet glasbe in poetičnih besedil. Razlike so le v glasbenih žanrih, vsako besedilo pač poišče svojo glasbeno sliko in obratno.

Pred New Yorkom, kjer ste študirali džezovsko petje, niste nikoli pisali pesmi?

Sicer veliko pišem, tu in tam tudi kakšen pesniški vtis, ampak nimam posebnih ambicij v tej smeri. Kar zadeva pisanje besedil na glasbo, se je eden prvih stikov zgodil na eni od džezovskih delavnic, ko sva s kolegico napisali besedilo za skladbo Igorja Lumperta, ampak takrat sem bila glede tega precej plašna. Me je pa nekaj vleklo na pesniške delavnice, kreativno sem precej radovedna. Zgodba s pisanjem se je začela na akademiji v New Yorku. V tistih dveh semestrih sem želela izkusiti in vsrkati čim več. Eden od obveznih predmetov za tujce je bil predmet iz angleškega jezika in lahko sem izbrala kreativno pisanje, ki se je izkazalo za zelo navdihujoče. Prva delavnica je bila bolj začetniška, s kupom domačih nalog, izzivov, nekakšno prebujanje pesniškega glasu, druga pa je bila delavnica pisanja sonetov. Domov sem odšla s kupom pesmi, ki so se leta pozneje znašle tudi na plošči.

Je to, da je ta newyorška poezija dobila še svojo glasbeno podlago, naključje ali ...?

Naključje je hotelo, da me je po vrnitvi domov k sodelovanju povabil DJ Zeds, ki je takrat pripravljal kompilacijo Sladica. Projekt sem poznala že od prej, zato sem bila z veseljem za. Dal mi je nekaj instrumentalnih podlag, spomnim se, da sem jih poslušala doma na balkonu, padal je dež in nisem čisto vedela, kako naj se tega lotim. Na dan sem potegnila pesmi iz delavnic soneta in na podlago ujela Twisted Delight. Ko sem šla v studio, da bi pesem posnela, je bil tam Pier in tako se je začela ta zgodba.

Kako pa se je zgodba nadaljevala? Kako so nastajale nove skladbe in ste začutili, da je to to?

Ko sva s Pierom naredila prvi komad, je oba vleklo naprej, podlage in skladbe sva si začela podajati kot žogico za pingpong. Sicer sva ustvarjala ločeno in to mi je bilo všeč, lahko sem bila sama s sabo, lovila trenutke, navdih, metafore, melodije. Skladbe so nastajale zelo virtualno, vsak je ustvarjal na svojem koncu. Ko sem končala, sem pesem poslala Pieru. Ali je "padel dol" ali pa ga ni pritegnila (smeh). Vsekakor me je zelo navdihoval s svojimi glasbenimi podlagami. Vse skupaj se je sinhrono ujelo, ko sem na primer napisala Delicious Sollitude, sem ugotovila, da je on instrumentalno podlago poimenoval Lonely ... There Will Be Boys sem napisala v zelo solznem obdobju, nato pa mi je Pier povedal, da je tudi on instrumental naredil, ko je bil v temačnem stanju.

Kako se vaša ljubezenska besedila skladajo z glasbeno podlago, ki je, če lahko tako rečem, precej nora, žanrsko raznolika in zvočno izjemno bogata?

Tako kot so raznoliki ritmi, učinki in zvoki glasbe, so tudi ljubezenske emocije zelo različne. Na plošči so tako temačne, vznemirljive, hipnotične, igrive ... pesmi. Takšna kot je tudi ljubezen.

Vaše skladbe ustvarjajo zelo raznolika vzdušja. Če ste bili z Milo precej nežni, se pri tem projektu zelo dinamično spreminjajo čustva, interpretacija in glasbena podlaga. Je težko prehajati iz enega vzdušja v drugo?

Ne, to mi je všeč. Rada si privoščim te preskoke, imam nekaj te želje v sebi – preleviti se iz ene kože v drugo. Na odru si lahko privoščiš vse. Tam lahko lezem v neke druge osebe, v vse svoje alter ege. Po interpretativni plati je to navdihujoče, osvobajajoče in pestro.

Ali tej dinamiki sledite tudi na koncertih?

Že plošča je narejena na tak način, da zgodba teče, da si besedila in čustva sledijo v nekem zrežiranem zaporedju. Enako je s koncerti. Zelo sem pozorna na to, na glasbo, menjavo razpoloženj, katera pesem naj sledi prejšnji.

Ko sva že pri dramaturgiji. Pravkar ste se vrnili iz Sarajeva, kjer ste nastopali v gledališkem ambientu, pa tudi predstavitveni koncert bo v teatru – v gledališču Glej. Je to namenoma?

Gledališki oder je vedno nekaj žlahtnega. Sicer sem iskala koncertni prostor, ki bi bil neobičajen in ne bi že imel nekega pečata, pridiha. Veliko smo razmišljali, kje bi predstavili ploščo, kam bi umestili ta projekt. Glej ima svojo patino, ekipa je super in iz prostora se da pričarati marsikaj. Poleg tega scenografijo usmerja Matej Filipčič, kar tudi da svoj čar. Odločili smo se tudi, da zamenjamo položaj: mi bomo stali v avditoriju, obiskovalci pa tam, kjer je sicer oder.

Tudi podoba albuma je malce drugačna in ekipa, ki je poskrbela zanjo, je zelo posebna, mlada in sporočilno zelo močna.

Kar želiš sporočiti z glasbo, se mora ujeti z vsemi preostalimi elementi. Tudi z videom recimo, videospoti Mihe Knifica so mene in te skladbe ponesli dlje, kot bi sicer šli, in glasbi dali čisto drugo dimenzijo. Rok Marinšek, ki je oblikoval že Milo, prav tako da vsemu, česar se loti, poseben pridih. Razmišljala sva, v katero smer bi šli s podobo, kdo bi fotografiral. Stajling je delo trenutno najbolj vznemirljivega oblikovalca Petra Movrina, fotografije je posnel Peter Giodani, oba delujeta pri Young@Squat.

In kako bi razložili končni izdelek?

Kaj sploh je Twisted Delight? Kot je to prevedla Mladinina novinarka Vanja Pirc, gre za sprevrnjen užitek ... Ne čisti, radosten užitek, v njem je tudi nekaj temnega. Vsa besedila govorijo o ljubezni in izpisujejo različna stanja ljubezni, ki so rožnata in sivomodra, kot barve ovitka (smeh). Ljubezen je pravzaprav ta sprevržen užitek, ker je rožnata in žalobna obenem. Vedno.