Kaj imajo skupnega leto 1945, vijolične skodelice in današnji dan?

S telefonom okoli vratu, s slušalkami na ušesih se v okviru projekta Hodi mesto s počasno hojo sprehodite v krogu, ki zajema Maximarket, cerkveni objekt, šolo, banko, vladno palačo, stanovanjski predel, kulturne in muzejske ustanove. Fizični prostor ljubljanske Gregorčičeve, Prešernove, Tomšičeve in Šubičeve ulice, okoliški tukaj in zdaj, se nekoliko oddalji, postane tišji, skoraj neslišen, čeprav še vedno prisoten. Prepisujejo ga otroške poštevanke, pogovori iz meščanskih vil, ki so nekoč stale na današnjem Trgu republike, lajež psa, ki ga v tistem trenutku ni tam, korakov, ki vztrajno sledijo, pa čeprav ni nikogar v bližini, in tako pričajo, da so tu bili, vendar v nekem drugem času in v drugačnem prostoru. Slišati je mogoče besede o arhitekturi kulturne ustanove, branje odredbe, tudi tiste iz leta 1945, s katero so razglasili policijsko uro, spraševanja o vesolju …

Z zemljevidom v rokah, ki ga narekujejo različne družbene, osebne in politične zvočne naracije, se tako posameznik sprehodi čez fizično zamegljen prostor, a podčrtano zgodovinsko in družbeno okolje, kontekst. Smer hoje mu narekuje načrtovana pot, tehnološko začrtana v razmerju med oddajnikom in sprejemnikom. Pot je jasna, na njej obljubljena zvočna slika je mogoča samo na določenih krajih, ki pa ne poganja samo telesa, temveč tudi prostor misli, saj se naracije med hojo odvrtijo kot asociativni tok misli, ki ga sprožajo različne točke v prostoru.

Gibanje sicer lahko spremenite, pot tudi, jo krajšate, greste v svojo smer, od začetka proti koncu, a pri tem ostaja jasno ne samo to, da se bosta tehnološka prejemnika in oddajnika na določenih mestih ujela in izsledila ter tako predvajala predvideno, temveč tudi to, da se bo, če poti ne boste sledili, tako izgubila tudi sleherna možnost za sprejemanje zvočnih naracij. Lahko se boste izgubili, izginili iz predvidenega polja, a boste tako ostali v tukaj in zdaj, ne da bi bili pospremljeni še med druge prisotne prostora in čase, odstrte v projektu Hodi mesto, pod zasnovo katerega se podpisujeta Irena Pivka in Brane Zorman.

Projekt njegovi snovalci opisujejo kot zvočni zemljevid, v katerega vstopiš in mu slediš prek aplikacije na mobilnem telefonu, z zvočnimi slikami pa prehajaš med fiktivnimi in realnimi položaji. "Hodi mesto je zemljevid, kjer se občasna prostorska dezorientacija prepleta s časovnimi ravnmi prostora. Je zemljevid, ki prevprašuje sodobne sledilne naprave, kjer se prostor za izgubo in samoraziskovanje manjša, kar pa posledično spreminja njegovo percepcijo." Zemljevid, ki poskrbi za motnjo z obstoječimi prostorskimi zapisi, sloni na nestabilnosti, dezorientacijo pa jemlje kot prednost in šum kot izziv.

Igra kot prostor nadzora ali kot prostor avtonomnosti Marsikaj se je spremenilo, si mislimo, ko hodimo ob prejemanju vsebin zvočnega zemljevida, dejstva upravljanja in usmerjanja pa so ostala in ostajajo, poudarjajo snovalci projekta, v katerem je avtorica besedil Saška Rakef ob sodelovanju s Klavdijo Zupan, Ireno Pivko in Branetom Zormanom. Ponavljajoči monologi oziroma dialogi, spremenjeni v podrobnostih in čez vse izstopajoče vpisan otroški glas, slišan skozi izštevanke, nam govorijo dvoje. To, da se postopki za nadzorovanje in vpisovanje normativnega vedno znova ponavljajo, le da so, kar potrjuje že mobilnik – vodnik po Hodi mestu, tehnike vse obsežnejše, zmogljivejše in bolj natančne. Posameznik pa tako vse bolj vpet in usmerjen h konformnosti, neizstopanju, prevzemanju utečenega, predvidenega, zanj pripravljenega in posredovanega.

Zato je v tem kontekstu mogoče otroško igro brati na dveh ravneh. Ali kot spomin in obdobje, ko se normiranje posameznika z vso intenzivnostjo vpisuje v posameznika, in na čas, ko so "prekrški" mogoči, odpuščeni in pričakovani, a tudi kaj hitro zatrti, vzpostavljajoči se posameznik pa usmerjen k sprejemljivi poti. Ali pa je mogoče otroštvo razumeti kot opomin na to, da je igra, ki prestopa družbene obrazce, jih presega in subvertira, mogoča. Igra kot gesta, ki je sama sebi namen in ki ni odgovor na pričakovanja normativnega, iz teh izstopa, niti ne želi poseči vanje, temveč želi z njimi preprosto soobstajati.