Jančar o jubilejni zbirki novel

Mladinska knjiga je jubilejno zbirko novel Joyceov učenec Draga Jančarja, ki jo je izdala ob njegovi 60-letnici, že predstavila javnosti, nocoj pa je s pisateljem pripravila še pogovor o tem jagodnem izboru iz njegove novelistike. Jančar je poudaril, da ne piše impresij, ampak želi tudi v noveli imeti zgodbo, čeprav izhaja iz fragmenta. Jančarjevi junaki so resnični Zbirka Joyceov učenec je z desetimi novelami prerez Jančarjevega tridesetletnega ustvarjanja te prozne zvrsti. Naslov je dobila po istoimenski zgodbi, katere protagonist je Boris Furlan, ki se je pri Jamesu Joyceu v Trstu učil angleščine. Nasploh so Jančarjevi junaki resnični, tak je, denimo, češki reformator Jan Hus, ali povzeti po arhetipskih usodah. Na ta način poskuša iztrgati iz pozabe tiste ljudi, ki jih ni več, vendar ne na dokumentarističen, temveč na samosvoj način, je povedal jubilant.

Na malce ironičen način v literaturo vključevati še sebe

Jaroslav Skrušny, ki je izbor opravil skupaj z avtorjem, prispeval spremno besedo in tudi vodil nocojšnji pogovor, v Jančarjevi novelistiki opaža razvojni lok, v katerem imajo sprva prednost zgodbe s "težko vsebino", hude usode ljudi, prikazane s tretjeosebne distance. Sčasoma je pripovedovalčev delež čedalje bolj občuten, začenja ga zanimati lastni pogled na tovrstne zgodbe, nazadnje pa je opaziti izrazito avtorefleksiven način pisanja.

Jančar se s to ugotovitvijo popolnoma strinja. Najbrž je to posledica staranja, se je pošalil. Prav zaradi približevanja neizbežnemu je, kot pravi, sposoben z neko distanco gledati na tragične dogodke zgodovine in posameznikov. Ker pa se mu to ni zdelo pošteno, je začel pozneje v literaturo na malce ironičen način vključevati še sebe.

Jančar se nima za "zelo temnega" pisatelja

V novelah sicer ne piše impresij, temveč zgodbe. Kljub temu, da vzame fragment, je to celovita zgodba, v ozadju je neka tema, ki prerašča fragmentarnost, je poudaril. Samo skozi optiko fragmenta se po njegovem mnenju lahko vidi celota, na ta način je mogoče preskakovati iz sanjskih situacij v resničnost. To literatura tudi počne, zato "mora biti povsod doma", tako v vladni palači kot v zaporniški celici, beznici, lepi naravi ali kjerkoli drugje. Povsod mora videti fragmentarno, marginalno situacijo in skozi njo odsevati sliko sveta.

Marginalni pogled je pri pisateljih pogost. Četudi je pisatelj lahko v središču družbenega življenja, ga mora vedno pogledati z marginalnega zornega kota, kajti "če gleda iz središča, potem ne vidi ničesar. Zdi se mu, da vidi vse, pa ne vidi ničesar," pravi Jančar.

Sam se nima za "zelo temnega" pisatelja, čeprav mu to pogosto pripisujejo. Prepričan je, da je tudi znotraj temnih življenjskih situacij mogoče uzreti svetlobo. "Po naravi sem kljub vsemu optimist in iščem neko vitalistično razrešitev tudi v literaturi."