Jana Zupančič: Rada izživim otroka, skritega v sebi

Kaj je tisto, kar vas privlači v igralskem poklicu? Predvsem in še vedno me privlači to, da sem lahko na odru nekdo drug, da lahko "živim" tuja življenja, situacije, zgodbe. Privlači me dejstvo, da sem lahko v svojem poklicu ustvarjalna in da se na odru največkrat dobro počutim. Oder je zame poseben svet, kjer raziskujem čustva in dejanja, osebe, odnose, situacije … In to je privilegij. Očitno se v meni skriva tudi malo ekshibicionista, kar seveda zanikam. Rekla bi, da je ravno nasprotno. Mogoče na odru lažje kaj povem, pokažem, izrazim.

Tri popolnoma različne vloge: Beatrice v Cenciju, Sugar v Nekateri so za vroče in Maggie v Mački na vroči pločevinasti strehi. Kako ste se vživeli v posamezno vlogo? Predvsem gre za izziv. Vsakokrat, ko začnem nov študij, začnem znova. Vsaka vloga ima zame novo razsežnost, nove možnosti, ki jih poskušam raziskati, kolikor se le da. Odvisno je tudi od tega, koliko me kdo izzove oziroma koliko izzovem samo sebe. Vse tri vloge so zelo različne, kar je zame navdušujoče. In od tu, od te surove osnove, začnem graditi in oblikovati posamezen lik. Sem takšna igralka, da potrebujem režiserja, ki me zna voditi in usmerjati k skupnemu, "zmagovalnemu" cilju. In zdi se mi, da so mi vsi trije režiserji, Diego de Brea, Stanislav Moša in Ivica Buljan, v omenjenih predstavah odpirali poti ter sem tudi po njihovih zaslugah delo opravila tako, kot sem ga. Zdi se mi, da dobro. Pred začetkom študija nerada razmišljam o vlogi in se nanjo pred začetkom tudi posebej ne pripravljam. Nikoli ne razmišljam o končnem izdelku. Rada uživam v procesu nastajanja lika. Res je, da sta dve od zgoraj omenjenih vlog utelešeni v filmskih legendah Marilyn Monroe in Elizabeth Taylor, a se s tem nisem obremenjevala. Filma sem si seveda ogledala, a sem na koncu želela ustvariti svoji Sugar in Maggie. Morda je predstava Sugar skoraj kopija filmske različice, je pa zato Mačka na vroči pločevinasti strehi predstava, ki se močno razlikuje od hollywoodske "sladkorne pene".

Vam soigralci na odru veliko dajejo ali veliko odvzemajo? Kolegi, ki z mano igrajo v predstavah, so moja opora. Brez njih ne bi mogla igrati. Če pomislim, bi me bilo stati samo na odru izredno strah. Zato tudi nikoli nisem razmišljala o kakšnih pogumnih korakih v smeri monodrame ali monokomedije, sploh zadnje ne. Karkoli z oznako mono- bi bilo trenutno velik izziv. Seveda bi ga s strahom, a tudi z veseljem sprejela. Interakcija s soigralci mi veliko pomeni. Seveda so dnevi, ko se energije med nami klešejo in je ozračje na odru naelektreno, a sicer mi kolegi dajejo veliko.

Pravijo, da popolnosti v življenju ni. Kako popolno je vaše življenje? Nad ničemer se ne morem pritoževati. Strinjam se, da popolnosti ni, moje življenje je popolno toliko, kolikor si ga sama želim oziroma hočem izpolniti. So dnevi, ko res uživam. Velikokrat pomislim, da bi bilo lahko takšnih dni več. Najpopolnejše bi bilo seveda, če bi lahko v vsakem trenutku odločala o tem, kaj počnem, v čigavi družbi to počnem … Da bi imela pač absolutno svobodo.

Igralčev glavni inštrument je njegov glas. Posojate ga številnim likom v risankah. Razlike, vzporednice med sinhronizacijo risank in igranjem na odru? Razlika je že samo fizična prisotnost. Na odru gledalec spremlja vsak tvoj gib, požira vsako tvojo kretnjo, sledi vsakemu tvojemu pogledu, pred mikrofonom je samo tvoj glas. Izredno uživam v sinhronizaciji risank. Pri tem lahko izživim otroka, skritega v sebi. V resnici sta tam samo ti in režiser, delamo v miru, brez treme, brez pritiskov. Če so napake, se posname še enkrat. Tega na odru ni. Na odru imaš samo en poskus. Pri posojanju glasov risanim junakom pa poslušalec in gledalec slišita in vidita končni, tisti pravi rezultat. Seveda gre tudi v primeru sinhronizacije za igro. Velikokrat sem pred mikrofonom še bolj vpeta v gib in mimiko kot pa na odru.

Kaj oziroma koga Jana najraje igra, ko ni na odru? Predvsem sem rada brez maske, sem to, kar sem. Sicer se trudim, da zunaj odra ne igram, čeprav tudi v resničnem življenju kdaj odigram svojo igro. Čustvenih iger in manipulacij smo pa konec koncev sposobni prav vsi, tudi neigralci.